Njeno izgubljeno cvetje
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | avstralska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2019 |
Založba | Učila International |
Zbirka |
Žepna knjiga |
Prevod |
Katja Bizjak |
Ključne besede | Cvetlice, Družina, Nasilje, Požari, Skrivnost, Smrt |
"Rože včasih povedo, česar besede ne morejo."
Holly Ringland se je s tropskimi vrtovi srečala že kot mala deklica. Zanimanje za različne kulture in zgodbe pa je vzljubila v času družinskega potovanja, ko so z avtodom obiskovali narodne parke S Amerike. Leta 2009 se je preselila v Anglijo in dve leti kasneje magistrirala iz ustvarjalnega pisanja. Izdala je številne eseje in krajša prozna dela, njeno najuspešnejše delo pa je zagotovo roman Njeno izgubljeno cvetje, izdan v 28 državah po vsem svetu. Zgodba pripoveduje o deklici po imenu Alice, ki z družino živi v idilični vasici vpeti med nasadi sladkornega trsta in morjem. Posebnost njihove družinske hiše je nasad cvetlic, ki jih goji njena mati, Alice pa skupaj z vsemi skritimi sporočili, ki jih nosijo v sebi, varujejo pred očetovim nasiljem. Ko ji nekega dne tragedija spremeni življenje, zanjo poskrbi babica, ki je nikoli prej ni videla. Skupnega jima je le ljubezen do cvetlic, saj avtohtone avstralske vrste goji tudi sama. Pravi, da po viktorijanski tradiciji vsaka cvetlica nosi določen pomen. S časom to ugotovi tudi Alice, saj z njihovo pomočjo začne pripovedovati vse tisto, o čemer ne more govoriti na glas. Roman daje bralcu čustveno in vznemirljivo pripoved o tem, kako nas zgodbe, ki jih zamolčimo ter zgodbe, ki jih ustvarjamo z željo po golem preživetju, spremljajo mnogo let in dokler jih ne povemo na glas, znova in znova vračajo v preteklost.
Objavljeno: 07.12.2021 14:55:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:25
“Alice je zelo nemirno spala. Zaradi sanjanja o požaru se je zbujala, premočena od hladnega potu. Kadar se je prebudila, je bilo njeno srce tako vroče, da se ji je zdelo, da se ji bo skupaj z vsem prsnim košem stopilo. Do krvi se je spraskala po ključnici. Brooke ji je vsakih nekaj dni strigla nohte, a ni kaj prida pomagalo. Alice si je noč za nočjo spraskala kožo, dokler ji ni Brooke prinesla puhastih rokavičk, ki naj bi jih nosila med spanjem. Glasu še vedno ni imela. Izginil je kot morska voda med oseko, ki za seboj pusti le slan bazenček.”
(str.:58)