Noč, ko je preplavala reko

Ime mi je Sarajevo, romaneskni prvenec Adriane Kuči o doživljanju vojne na Balkanu skozi oči mladostnice, je avtorici prinesel nominaciji za Cankarjevo nagrado in knjižni prvenec Slovenskega knjižnega sejma. Tudi v njenem drugem romanu z naslovom Noč, ko je preplavala reko, ostaja avtorica zvesta lastnim koreninam. Sarino sorodstvo je narodnostno mešano, kar je življenje njenih prednikov močno otežilo. Po selitvi v Slovenijo je že leta ujeta v krogu pekla. Njen partner Gašper je do nje fizično in psihično nasilen. Kot vzrok za svoj odziv mnogokrat navaja njeno nemogoče “divje obnašanje čefurke”. Kljub nekaterim svarilom, naj ga čimprej zapusti, je zmotno pričakovati, da bo za Saro ta korak enostaven. Od Gašperja je finančno odvisna, misliti mora tudi na življenje otrok. A vendar jo ves čas spremlja mamin duh, ki ji prišepetava, naj prečka reko. Sara se nato z vsakim oklevajočim korakom sprašuje, če je že stopila na drugi breg. Jasna Podreka v spremni besedi opozarja, da je za skoraj polovico umorov, ubojev, poskusov umora ali uboja kriv nekdanji oziroma sedanji partner. V posebno težkem položaju se znajdejo tujke, ženske, ki se v okolju, v katerem živijo ne znajdejo dobro ali ne razumejo jezika. Včasih priznanje in razkritje nasilja meče slabo luč na celotno družino. Umikanje pogleda, prelaganje odgovornosti, zbujanje sramu in neaktivnost pristojnih ustanov utišajo mnoge ženske in tudi moške. Ti, kot avtorica zapiše v romanu, vedno znova umirajo, a tega nihče ne vidi, saj se smrt in ponovno rojstvo v nov cikel nasilja dogajata za štirimi stenami. Čeprav bralci skupaj s Sarino mamo čakamo in si želimo, da bi Sari uspelo prečkati reko, so obeti popolne svobode morda le utopija. Za izničenje moči nasilja bo potrebna korenita preobrazba celotne družbe.