Noč nad vodo
Žanr | kriminalni roman, pustolovski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Prešernova družba |
Zbirka |
Za lahko noč |
Prevod |
Jože Stabej |
Ključne besede | Družba, Kriminalci, Letalski promet, Letalstvo, Medosebni odnosi, Nacizem, Svetovna vojna 1939-1945, Vohunstvo, Vojna |
Z roba vojne v osrčje viharja
“Bilo je najbolj romantično letalo, kar so jih kdaj naredili.” Otvoritvenemu stavku kriminalnega romana Kena Folletta takoj sledi vojna napoved. Nahajamo se v septembru leta 1939, v času Hitlerjevega napada na Poljsko in britanske vojne napovedi Nemčiji. Poleti istega leta je ameriška letalska družba Pan American odprla prvo potniško letalsko progo med ZDA in Evropo, ki se zaradi vojne napovedi ni obdržala. Do tod je postavljen resnični zgodovinski okvir zgodbe, dogajanje na krovu zadnjega poleta pa je virtuozna koreografija Folletove domišljije, ki se močno naslanja na tedanje družbene razmere. Na letu, ki je namenjen udobnemu potovanju najpremožnejših članov družbe, kot so filmske zvezde, ostarela evropska aristokracija, družine veleposestnikov ali lastnikov tovarn, se mednje pomešajo tudi takšni, ki še dodatno poskrbijo za turbolenten polet. Med njimi se znajde iznajdljivi tat, nemški fizik, ki se umika pred Hitlerjem, vplivni cionist in nenazadnje vohun, ki izsiljuje člana posadke ter s tem nevarno vpliva na potek leta.
Follett, ki je najbolj znan po uspešnici Stebri zemlje, je v Noči nad vodo spisal roman, ki se posveti svojim likom in jim nameni prostor za stališča, konflikte ali zavezništva, ki se zgodijo na več kot 24-urnem letu, sicer pa se drži dinamike potrpežljivega tkanja zapleta klasičnih detektivk, vzdržuje suspenz drznih akcijskih zgodb in se nesramežljivo prepusti tudi romantičnim zapletom.
Objavljeno: 02.11.2023 15:23:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:23
“Na drugem koncu vagona je bil skrivnostnež, ki se je zdel Margaret nekam znan. Bil je visok, resen moški žgočim pogledom in je bodel v oči med temi lepo oblečenimi, dobro hranjenimi ljudmi, ker je bil suh kot okostnjak in v ponošeni obleki iz debele, grobe tkanine. Lase je imel mučno kratko ostrižene kot kak zapornik. Videlo se mu je, da je zaskrbljen in napet.
Zdaj sta se spogledala. Nenadoma se ga je spomnila. Nikoli se nista srečala, vendar je videla njegovo fotografijo v časopisih: bil je Carl Hartmann, nemški socialist in znanstvenik. Margaret je sklenila, da bo drzna kot njen brat, usedla se mu bo nasproti in se predstavila.” (str. 152)