Noč živih Židov
Žanr | fantastični roman, humoristični roman, satirični roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Jana Unuk |
Ključne besede | Fantastika, Judovstvo, Nacionalizem, Satira |
Od akcije, do filozofije
Noč živih Židov poljskega pisatelja Igorja Ostachowicza je v osnovi fantazija, saj romanu, v katerem tako vidno vlogo odigrajo zombiji, težko pripišemo kakšno drugačno oznako. A vendar Noč živih Židov presega žanrsko klišejskost večine zombijad. V drugem romanu spod peresa Ostrachowicza gre predvsem za obračun s ponovnim dvigom skrajnih desničarskih gibanj, ki v današnji Evropi (in tudi na Poljskem) iz dneva v dan pridobivajo na moči in veljavi. In avtorju to zagotovo (vsaj na literarni ravni) uspe, saj se skrajni nacionalistični in rasistični ozkogledosti in neumnosti zoperstavi z najmočnejšim orožjem, ki je kajpak humor, pa čeprav pogostokrat črno obarvan. V romanu ni težko zaslediti tudi kritike sodobne potrošniške družbe, kvarnih (ali pa tudi ne) vplivov globalizacije, new agerjev in podobnih stvari, ki so tako nezavedno zasedle sodobnikov vsakdan. Noč živih Židov torej ni tipično žanrsko čtivo, ki bo našlo bralno občinstvo zgolj med privrženci fantastike, saj gre za delo, ki odpira precej temeljnih občečloveških vprašanj. Gre namreč za roman, ki bralcu ponuja tako rekoč vse, od akcije, do filozofije!
Objavljeno: 15.10.2019 17:11:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:55
»Zdravnik. Že bi se ga skoraj razveselil, vendar se mi je zazdel majčkeno predvojni in preveč bled. Snel si je klobuk, slekel suknjič čudnega kroja, si zavihal rokave, prosil za lavor s toplo vodo, gazo in milo. Odprl je usnjeno torbo, vzel ven zavitek s priborom. V oči mi je padel skalpel, pinceta in steklena injekcija. Doktor ni kazal nobenih čustev. Umil si je roke v lavorju. Segel je po skalpelu in z gibom virtuoza izrezal največji mehur na dedkovem licu skupaj z lepim kosom telesa, potem pa pinceta, iz torbe kozarček, krvavo črevce v kozarček, pokrovček, skozi nastalo luknjo so se videli starčevski jezik in dlesni; strmeč omamljen sem šele čez hip zaslišal, da Nostromo stoka in hrope od bolečine. Pločevinasta škatlica, iz nje igla in ampula, vse zelo spretno; zdaj injekcija, »malo bo bolelo«, igla se je skozi levo veznico zapičila pod očesno zrklo. Dedka so stresli krči.
»Kakšna injekcija je to?« se je zdrznila vnukinja.
Strašno pekoča,« ji je z zaupnim šepetom pojasnil gospod doktor.
»Mu bo to pomagalo?«
»Dvomim. Samo malce se igračkam s tem.« Umil si je roke. Si oblekel suknjič, si pokril klobuk, vzel torbo v roko.« (str. 44 – 45)