Nočem
Žanr | družbeni roman, mladinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Izola, 2023 |
Založba | Grlica |
Zbirka |
Na robu |
Prevod |
Majda Šulc |
Ključne besede | Akrobatika, Dekleta, Družinski odnosi, Prijateljstvo, Spolno nadlegovanje, Spolno nasilje, Trenerji, V mladinskem leposlovju |
"Česa nočem? Neprimernih dotikov, dvoumnih besed, čudnih pogledov ... mladega moškega, ki je moj trener."
Spolna zloraba mladostnikov je aktualna in izjemno resna problematika. Njene posledice so lahko uničujoče in trajajo vse življenje. Meja med pohvalo, komplimenti, občudovanjem in zlorabo je zelo tanka, kar je na lastni koži doživela tudi Zoe. Po tem, ko se Zoein oče odloči oditi z drugo žensko, se 15-letna deklica z mamo preseli k babici in dedku na sever Nemčije. Zoe nadvse pogreša najboljšo prijateljico Emily in treninge gimnastike. V novem okolju si bolj kot vse želi biti sprejeta. Kmalu dobi priložnost in se pridruži šolskemu cirkuškemu klubu. Pri izvajanju akrobacij Zoe blesti, dekleta iz kluba so prijazna in občutek, da je del tima, je zanjo izjemen. Še posebej dobro se razume z deklico Fatou. Trener Timo Zoe večkrat nameni pohvale, kar ji sprva ugaja, a kmalu začuti, da Timo preveč posega v njen osebni prostor. V poplavi dvomov in nelagodja se večkrat sprašuje, ali so Timovi dotiki le naključje. Kljub občutkom, da je bila meja prekoračena, je pogostokrat zmedena. Ne želi si priznati, da ji je ob trenerjevih opazkah in dotikih neprijetno, še več, za njegovo vedenje večkrat celo išče izgovore. Avtorica Susanne Fülscher v tej kratki zgodbi zelo dobro oriše primer spolnega nadlegovanja ter nevsiljivo nakaže, kako pomembno je, da žrtev o tem pravočasno spregovori.
Objavljeno: 27.07.2023 17:50:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:37
“»Torej, ne vem … Morda si videla več, kot je v resnici bilo. Timo je naš trener. Iz nas hoče priklicati vse najboljše, zato mora tudi gledati in nas prijeti.« Ne vem, zakaj sem Tima branila. Dogodek pri kolesih je bil resničen. Lahko bi ga nehala zagovarjati, toda nekako nisem želela verjeti.
Molčali sva. Zunaj je veter zavijal okoli dreves. Dež je bobnal po oknu.
»V redu. Mogoče.« Emily je zazehala. »Morda vidim prikazni.«
To sem si želela. Zelo, zelo želela.
Kljub vsemu mi je postalo jasno, da bo odslej drugače. Z enim očesom bom vedno na Timu, toda nisem bila prepričana, ali hočem videti resnico.”
(str. 50-51)