Noetova sidra

Založba Narava (kako nenavadno, a razveseljujoče in sploh ne prvič!) nam je postregla z izdajo leposlovnega dela, romana uglednega češkega pisatelja, visokošolskega profesorja, scenarista in dramaturga Davida Jana Novotnýja, ki se v svojem romanu iz leta 2010 ukvarja s tematiko preganjanja Židov v obdobju nacizma in komunizma, s problematiko družbenih razmer Češkoslovaške v drugi polovici 20. stoletja, pa tudi s spremembo teh razmer v sodobni Češki 21. stoletja.

Ko je Aviju Kolmanu, nergaškemu ostarelemu prebivalcu starega praškega mestnega jedra in ortodoksnemu Židu navsezgodaj zazvonil telefon, je vedel, da se mu ne obeta nič dobrega. Telefon je v njegovi preteklosti že zvonil ob neobičajnih urah; prvič leta 1938, ko je Tretji rajh zasedel Sudete, drugič pa leta 1968, ko so čete Varšavskega pakta zadušile praško pomlad. Posledice prvega zvonjenja so bile izguba celotne družine v nemških koncentracijskih taboriščih, posledica drugega pa izselitev njegove nove družine, ki si jo je ustvaril sam in je poleg njega obsegala še ženo in dva sinova, v Združene države Amerike. Sedaj je vdovec, ki se je vrnil v rodno Prago, skozi življenje pa se pomika pod težo bremen preteklosti, ki se je še povečala s smrtjo mlajšega sina. Ob tretjem zvonjenju se piše leto 2002, vendar mu je sedaj ni zagodla uničevalna človeška vrsta, ampak narava sama. Tega leta so namreč Češko doletele katastrofalne poplave, Vltava je prestopila bregove tudi v Pragi, telefonski klic pa je napovedal evakuacijo starega mestnega jedra. Avija so preselili v stanovanje v varnem delu mesta, kamor se je zatekla druščina moških iz maloštevilne obstoječe židovske skupnosti, nekateri med njimi so starci kot on, drugi pa predstavniki mlajših in morda nekoliko manj obremenjenih generacij. Skupna izkušnja skoraj vseh je, da so v življenju šli skozi pekel, ali povzročen s strani nacistov med drugo svetovno vojno ali komunističnih oblasti v povojnem obdobju, ali pa tistega, ki nam ga vsakdanjik zna podtakniti na vsakem koraku. Sedaj pa povodnji niso doživeli le v metaforičnem pomenu, ampak tudi dobesedno.