Nomadi brez oaze : afriška kronika

“V Tripolisu je dopoldne, ko so odšli, pihljal hladen vetrič z morja, tako da je bilo v palmovem drevoredu prijetno hladno. Vlažno in hladno kakor v ljudskem vrtu, ko vrtnar zaliva gredice in travo in je zelenje še v senci, ker se sonce še ni vzdignilo. Na trgu za gradom se je vrvež komaj šele prebujal in Arabke, ki so sedele v avtobusu na tleh na zadnji ploščadi, še niso čutile vročine, medtem ko so njihove oči kukale iz linic njihovih rut.
A kolikor bolj se je njihov tovornjak oddaljeval od mesta, toliko bolj topli so postajali valovi zraka, ki so ga objemali. In bilo jim je, kakor da polzijo proti velikemu požaru. Pred vsakim ovinkom se jim je zdelo, da ga bodo dosegli, a je potem asfaltirana cesta spet tekla proti vročini še nepoznane in močnejše peči.
Pravzaprav je zaradi brzenja vozila udarjala sapa v njihove obraze. A če jim je bilo to sunkovito pihanje nekako všeč, jih je hkrati vznemirjala misel, kako bo, ko se bo tovornjak ustavil. Ker se bodo topli tokovi takrat strnili in zgostili.”