Notredamski zvonar
Žanr | epski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 1983 |
Založba | Obzorja |
Prevod |
Janko Tavzes |
Ključne besede | Arhitekturni prostor, Romi, telesna hiba, zgodovinski romani |
Mojstrovina, ki je očarala generacije
Notredamski zvonar je epski roman, ki nas popelje v osrčje srednjeveškega Pariza in nam razkrije zgodbo strastnega zvonarja Quasimoda ter njegovo ljubezen do čudovite ciganske plesalke Esmeralde. Avtor Victor Hugo nas s svojim izjemnim pripovedovanjem potopi v svet barvitih likov, intrigantnih zapletov in dramatičnih obratov, ki bralca držijo v napetosti od prve do zadnje strani.
Osrednji lik romana, Quasimodo, je globoko človeški lik, ki kljub svoji grdobnosti in osamljenosti v sebi nosi neizmerno čustveno globino. Hugo spretno prikaže njegovo notranjo bolečino in hrepenenje po sprejetosti ter ljubezni, kar bralcu omogoča, da se z njim poveže in sočustvuje.
Poleg Quasimoda je ena izmed osrednjih figur romana tudi Esmeralda, ki s svojo lepoto in neodvisnostjo privabi pozornost tako moških literarnih likov kot bralcev. Njena kompleksna osebnost in odločnost, da sledi svojim prepričanjem, jo postavljajo v središče številnih dogodkov in konfliktov.
Hugojevo pisanje odlikuje bogata in slikovita upodobitev srednjeveškega Pariza, ki bralca popelje skozi ozke uličice, trge in okolico mogočne katedrale Notre-Dame. S svojo mojstrsko uporabo jezika in bogatimi opisi ustvarja pristno atmosfero tega obdobja ter bralcu omogoča, da se popolnoma potopi v svet romana.
Notredamski zvonar ni le zgodba o ljubezni in pustolovščinah, temveč tudi globoka razprava o družbenih normah, predsodkih in moralnih dilemah. Hugo nas spodbuja k razmisleku o pomenu človeškega sočutja, sprejemanja drugačnosti ter moči ljubezni in odpuščanja.
Notredamski zvonar” navdušuje tako s kompleksno zgodbo kot z globokimi sporočili. To je roman, ki bo navdušil zahtevne bralce in jim ponudil nepozabno literarno izkušnjo.
Objavljeno: 02.04.2024 13:36:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:23
Sčasoma se je ustvarila nekakšna globoka vez med zvonarjem in cerkvijo. Od sveta ga je za vselej ločila dvojna zla usoda: ni vedel, čigav in od kod je, in pa spačen je bil.
Od mladih dni je bil vklenjen v ta dvojni, neprodirni krog, in siromak se je bil navadil, da ni videl na svetu ničesar razen pobožnega zidovja, ki ga je bilo sprejelo v svojo samoto. Kakor je rasel in se razvijal, tako je bila notre-damska cerkev za njega po vrsti jajce, gnezdo, hiša, domovina, vesoljstvo.
(Str.150)