Nož v ustih

Samo nasmeh je bolj grenak

Agata Tomažič, ena naših najvidnejših pisk kratke proze v zadnjih letih, je po zbirki Česar ne moreš povedati frizerki (2015) bralcem ponudila še podobno radoživ nabor, naslovljen Nož v ustih. Še vedno velja, da njeni protagonisti niso ravno dobrovoljčki, ki bi se veselili jutra vsakega novega dne, prej obratno, ampak – kdo od nas pa zares je? Na ta račun bo užival vsaj bralec, ki bo v tej knjigi našel veliko – gre za kar sedemnajst zgodb – razlogov za zadovoljstvo, prav vsaka pripoved je namreč tako neobičajno običajna, da skoraj sili na smeh.

Gotovo ste se kdaj znašli na večerji pri tašči in tastu, pa ste iz vljudnosti pojedli tudi hrano, ki vam ni najljubša? Se polili s kavo v najbolj neprimernem trenutku? Svojemu partnerju diskretno namignili, da je nocoj spil že dovolj? Ali pa požrli kakšen problematičen komentar na račun svojega dekleta, da bi se izognili prepiru, se morda zlagali svojemu otroku zavoljo ljubega miru? Ne literarni kritiki ne pisatelji nismo psihologi, a če ste vsaj na kakšno od vprašanj odgovorili pritrdilno, se, tako se zdi, še kar dobro spopadate z življenjem.

Nekoliko slabše gre junakom, podobnim slehernikom, ki jih usoda – kot povprečnež zobotrebec – preizkuša v svetu te kratkoprozne zbirke. Mladi socialist Primož se bo že potrudil, da bo pojedel taščino torto, čeprav je alergičen na jagode, bogatunski tast pa nanj, a njegovo dekle se bo le s težavo rešilo bolestne navezanosti na lastnega očeta (Nož v ustih). Gospa Adela bo naredila vse, da bo njen svetovljanski videz – »popravila si je kašmirski šal, ki ga je kupila pri mongolskih pastirjih« – odražal njene liberalne nazore, ne bo pa svoje garsonjere oddala Sirijcu (Pravična trgovina). Meščanska protagonistka, ki se ji obeta besedni dvoboj z vaškim seksistom, se raje zlaže, da je njen mož tetraplegik, kot da bi artikulirala svojo osamljenost (Drva), druga junakinja se bo morala morda nekoč sprijazniti z dejstvom, da ne bo nikoli mama, a vmes mora sprejeti še, da jo njen partner vara s prijateljem (Naravna selekcija). Avtorica se skratka pri literarnem očrtu izrazito bolečih življenjskih izkušenj zlepa ne izčrpa, saj poglobljeno reflektira različne tipe odnosov – med njimi ljubezenske in družinske, odnos do materinstva, staranja in osamljenosti, do tujcev, do živali …

Skupni imenovalec njene literarne raziskave je bržčas proučevanje odnosa sodobnega posameznika do sebe, pri čemer največkrat ugotavlja, koliko energije smo pripravljeni vložiti v to, da bi se uprli vsaki spremembi in zavrnili odgovornost za skupni (družbeni) napredek. Največkrat se to kaže skozi vrhunsko upodobljene groteskne prizore, v katerih se junaki predajajo gromkemu smehu, ko bi vsak drug človek najraje kričal od groze, kdaj drugič prek situacij, ki se zgolj na drugi ali tretji pogled izkažejo za tako žalostne, protagonisti pa za tako nemočne – npr. ostareli gospod je popolnoma prepričan, da na obvoznici vsi vozijo v napačno smer, le on ne (Prava smer) –, da je za kakršenkoli preobrat na bolje že dolgo prepozno. K bizarni atmosferičnosti zgodb ključno prispeva avtoričina sposobnost poigravanja s perspektivo pripovedi, ki največkrat ostaja tretjeosebna, a personalna, še bolj pa njen gibek, domala razposajen jezikovni izraz, ki – poln naravnost filmičnih opisov in diskretnih referenc na druga umetniška dela – zavajajoče vabi v sproščenost, čeprav bo bralec v kratkem soočen s popolno odsotnostjo empatičnosti med protagonisti.

O slednjem priča nazadnje tudi premišljena naslovnica zbirke Nož v ustih, na kateri kuhinjska miza, ki naj bi vabila k skupnemu obedu in domačnosti, priča predvsem o hladu in sterilnosti. Tudi ljudje in odnosi navsezadnje nis(m)o nujno taki, kot s(m)o videti na prvi pogled, in podobno je z odličnimi večpomenskimi naslovi zgodb (denimo še Organski odpadki, Prehranjevalna veriga, Mora ...) Agate Tomažič, ki namesto moraliziranja vedno izbere ironijo. Samo nasmeh je bolj grenak.