O čem govorim, ko govorim o teku

O čem govorim, ko govorim o teku se sicer označuje kot avtorjeva avtobiografija, čeprav Haruki Murakami v svoji tipični skromnosti v zaključnem komentarju knjige zapiše, da se mu izraz avtobiografija za to delo zdi preveč visokoleteč in ga zato poimenuje “neke vrste spomini”. Kar precejšnja razlika in preskok je med stilom in načinom pisanja v tem avtobiografskem delu, ko se avtor sramežljivo razgali in med njegovimi ostalimi romani. Zdi se, da je avtor, ki si sicer skozi izmišljene like svojih romanov upa neverjetno veliko in daleč ter ustvarja vzporedne in sanjske svetove, s popisovanjem svojega življenja ustvaril diametralno nasprotje. Ampak obenem to delo deluje tudi kot nekakšna razlaga oz. dopolnitev vseh ostalih romanov. Odstre nam namreč svet onkraj teh likov. Svet teka na dolge proge, kar velja tako dobesedno (avtor namreč že več desetletij teče in se udeležuje maratonov in triatlonov), kot tudi metaforično, saj je “tek na dolge proge” tudi njegovo pisateljevanje. In očitno je ravno ta njegov potrpežljiv in vztrajen pristop k pisanju ključen, da mu že več kot dve desetletji vedno znova uspeva proizvajati nove literarne mojstrovine. Če ga je roman Norveški gozd nepovratno izstrelil med uspešne pisatelje, ga trilogija 1Q84 postavlja ob bok največjim pisateljem sodobnega časa.