O izgubljeni deklici

Elena je v postopku ločitve. Vrne se v Neapelj. Pričakuje tretjega otroka. Otroka pričakuje tudi Lila. Skupna nosečnost prijateljici zopet poveže. Elena se zopet ukvarja s pisateljevanjem, Lila pa je medtem postala direktorica uspešnega računalniškega podjetja. Zrela leta je podnaslov tokratnega, zadnjega dela Neapeljskega cikla. Dekleti sta dozoreli v ženski, prestali marsikaj hudega in nekako si skušata uravnati nadaljnje življenje. Otroka, deklici, ki prideta na svet v približno istem času, ju povezujeta v zaupnem zavezništvu. Dokler se ne zgodi tisto, kar nas osupne. Svet je lahko tako krut. Pravzaprav nikoli ne vemo, kje nas čakajo najhujše stvari. In zakaj. Z velikim zanimanjem in radovednostjo, kako se bo zaključil Neapeljski cikel, sem segla po zadnji, četrti knjigi vse bolj znamenite tetralogije. In prav nobenega razočaranja ni bilo. Ravno nasprotno! Ko že mislimo, da si bosta obe junakinji zgladili življenji in umirjeno dočakali odraščanje svojih otrok in svoje staranje, se zgodi nepredstavljivo huda stvar, ki Lilo in Eleno obenem povezuje in hkrati oddaljuje. Tudi družbene razmere druge polovice 20. stoletja Ferrantejeva opisuje izjemno in poznavalsko. O izgubljeni deklici je roman s trdnim ozadjem, z noto, ki kliče k spoštovanju žensk, k enakopravnosti, čeprav je boj trd in večinoma neizprosen. Celoten Neapeljski cikel nam zleze pod kožo, ker Ferrantejeva ne piše samo o Eleni in Lili, njunem prijateljstvu in ljudeh okoli njiju, ampak tudi o vseh nas. In tako skupaj z njima previharimo do konca Neapeljskega cikla, izjemne tetralogije, ki podira rekorde branosti, tudi bralci.