O koncu žalosti

Knjiga je pripoved o družinskem življenju družine Moreau, o srečnem otroštvu treh otrok med mamino domovino Nemčijo in poletnih počitnicah v očetovi domovini Franciji, o izgubi obeh staršev, o odraščanju in življenju po izgubi. Pripovedovalec je najmlajši od treh otrok, Jules. Travma se najmočneje izraža v intimnih odnosih, v ospredju je ljubezenska zgodba med Julesom in Alvo, dekletom, ki jo Jules spozna pri svojih 11-ih letih. Osrednja zgodba se prepleta z zgodbami brata Martina in sestre Liz, vedno skozi pripoved Julesa. Vsak od otrok na svoj način reagira na travmo in po svoje preboleva izgubo. Pripoved se začne leta 2014, nato z Julesom spoznavamo življenje literarnih oseb večinoma kronološko linearno od leta 1980 do 2016. Besedilo je razdeljeno na dva dela, znotraj tega na poglavja s samostojnimi naslovi in letnicami dogajanja, oba dela imata krajši nenaslovljen uvod. Posebnost dela je globoko doživljanje protagonista, njegova osamljenost po tragičnem dogodku, drugačnost od sovrstnikov. Zato se Jules izredno močno naveže na Alvo (ki ima tudi sama posebno družinsko zgodbo) v otroštvu in se tudi kot odrasel moški te navezanosti ne osvobodi. Prepričan je, da je Alva edina, ki ga lahko razume, da je ona tista, ki »je varovala gozd, iz katerega od otroštva nisem več našel poti.« Vzporedno z intenzivnim intimnim razmerjem do Alve spremljamo tudi Julesov osebnostni razvoj – pripoved je prepletena s fotografijo, glasbo, knjigami, pisanjem … Delo, ki govori o dozorevanju, o tem, kako nas bolečina preoblikuje, o otroški osamljenosti, ki raste skupaj s človekom, o ljubezni in o tem, kako smrt prevrednoti vse, kar se nam v vsakdanu zdi samoumevno in zlahka dosegljivo. Delo je četrti roman mladega nemško-švicarskega pisatelja, zanj je dobil nagrado Evropske unije za literaturo.