O pisateljih in mestih
Žanr | esej |
Narodnost | srbska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
Prevod |
Mateja Komel Snoj |
Ključne besede | Mesta, Pisatelji |
Smisel imajo samo tiste knjige, ki so morale biti napisane
Dragan Velikić, letošnji nagrajenec Vilenice, je verjetno največji estet med sodobnimi srbskimi prozaisti. Temu ostaja zvest tudi v svoji esejistiki in njegovo zadnje delo, ki je bilo prevedeno v slovenščino, nudi bralcu ob obravnavani tematiki tudi izjemen bralni užitek. O pisateljih in mestih je zbirka esejev, ki so nastali že pred časom, a vendar so v obravnavani temi še vedno aktualni. Sama knjiga je razdeljena na tri sklope. Prvi je na nek način posvečen Pulju, mestu, v katerem je avtor odraščal in ki ga je literarno močno zaznamovalo. V drugem delu se je posveti pisateljem, ki so ga prevzeli in v tretjem delu mestom, v katerih je prebival. Ko je avtor pisal te eseje, verjetno ni razmišljal, da bodo kdaj objavljeni v isti knjigi. Do te odločitve je gotovo prišlo šele bistveno kasneje, morda celo spontano. V eseju Možnosti avtoportreta je zapisal misel, da imajo smisel samo tiste knjige, ki so morale biti napisane. Zagotovo bo nekaj na tem, je pa tudi smiselno, da je knjiga O pisateljih in mestih sploh nastala in bila natisnjena. Bralcu tako v razmislek, kot tudi v užitek.
Objavljeno: 07.10.2019 11:49:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:53
“Zahodnemu bralcu je dobro ponuditi prav to, kar bo v razmerju do drugega potrdilo njegov pogled. Zahod se opira na tisto vrsto literature z Balkana, ki tematizira odsotnost demokracije in vpije po taki demokraciji, ki za merilo nenehno jemlje Zahod, z drugimi besedami, odpira se za tisto vrsto literature, ki jo tematsko organizira podoba Zahoda. V taki literaturi lahko zahodni svet spet uživa in se prepriča, da je vsestransko zaželen, ter samemu sebi potrdi, da je na dobri poti. V taki literaturi Zahod narcisoidno uživa nad samim sabo kot nedosegljivim predmetom želje drugega. Za literaturo, katere postopki in teme ne nastajajo na podlagi političnih ali ideoloških vnaprejšnjih pogojev in ki se ne omejuje na nekakšno pričevanje o surovem življenju evropskega obrobja – na Balkanu obstaja tudi taka -. za literaturo, ki naj jo poimenujem čista, se pravi literaturo, ki je obrnjena vase in v prevpraševanje literarnih možnosti jezika, pa tudi v odkrivanje neskončnih prostorov posameznika samega, je Zahod, kolikor mi je znano, razmeroma zaprt. kajti pretenzije, ki jih ima taka literatura, pretenzije po umetniškem eksperimentiranju, zahodni kulturni prostor hrani zase, pravico do obratov in sprememb v literarni praksi pa podeljuje samemu sebi. To je prav tako preprosto razložljivo: Zahod si lahko prevlado zagotovi samo tako, da potrjuje idealno podobo o samem sebi kot prostoru, v katerem se dogajajo sofisticirani prijemi, in nadaljuje z narcisoidnim uživanjem nad samim sabo.” (str. 45-46)