O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih

Kako smo videti Slovenci skozi oči tujca, konkretneje Mehičana, ki sebe opiše kot počasnega turista, takšnega, ki vztraja na ljubljanskih ulicah, se sprašuje o Slovencih in primerja našo deželo s tisto, iz katere izhaja, ter jo zaradi očitnih razlik v mentaliteti in načinu življenja opiše bolj realno kot je to zmožna večina nas? Naj se mi, Slovenci, še tako trudimo v realnih opisih sebe in svoje države, v svojih razlagah nujno zagrešimo nekaj neiskrenosti – ta izhaja iz marsikatere koreninice preteklosti, naj bodo to tipično slovanska lenobnost in prelaganje odgovornosti, kolektivna obremenjenost z večstoletnim hlapčevskim odnosom, slovensko začinjena apatičnost … in še in še. Toliko duševnih težav naroda skratka, da se temu počasnemu tujcu, ki zna ljubiti vse tisto v naš deželi, kar se nam zdi samoumevno in spričo tega prezrto, globoko in pomilujoče zasmilimo. Iskrena, previdno spoštljiva sporočila Slovencem, avtor poda s prizanesljivim pogledom diskretnega popotnika, v nadaljevanju pa nam komparativno in v živih barvah lastnega spomina nepopačeno iskreno posreduje sociološko-kulturološki kalejdoskop svoje prve domovine, temperamentne Mehike, katere deli mozaika so spontanost, užitek, mariačiji, tropski ritmi in salsa, razkošna in glasna družinska slavja, alkohol, prijateljska druženja in pretepi, kontrastne socialne razlike … skratka nadvse zemeljske reči, ki pomembno prispevajo k ravnotežju duha in nas (z avtorjevimi besedami) razrešijo neznosnega boja, da bi se morali spremeniti v angele.