Ob koncu dni

Da bi odvrnila prekletstvo, ki visi nad judovsko družino v Galiciji, potem ko so domačini izvedli pogrom nad Judi, neka mati svojo hčerko poroči s katoličanom. A zadene jih nova nesreča. Deklica, ki jo rodi hčerka, nenadoma umre, še preden dopolni eno leto. Mož, preprosti uradnik v najnižjem plačilnem razredu, se zaradi izgube zlomi še hitreje kot njegova žena in jo “pobriše” v Ameriko. Žena medtem prežaluje po tradiciji svoje vere in se tolaži z besedami, da ob koncu dneva, ko nekdo umre, nikakor ni konca dni. Nakar živi dalje. Ne sicer preveč zgledno, v kar jo silijo razmere, pa vendar. Do tod vse lepo in prav. Sledi prvi Intermezzo, vmesno poglavje, v katerem je tretjeosebni pripovedovalec nadgrajen v vsevednega. Kaj bi bilo, če dojenček ne bi umrl? Kaj bi morala storiti mati, pa ni? Zgolj trenutek prisebnosti enega ali drugega starša bi lahko spremenil potek dogajanja. Torej: deklica se ni zadušila, odrasla je v najstnico, oče ni odšel v Ameriko, ampak je nasedel obljubam o bajnem življenju na Dunaju. Tudi drugo poglavje se konča s tragično smrtjo te iste deklice, zdaj seveda v najstniških letih. In spet vsevedni pripovedovalec: Kaj bi bilo, če… Enak način pripovedi se ponovi še trikrat. Dekleta ne ustreli naključni znanec, ampak živi naprej. Kot je njenega očeta nekdaj premamil Dunaj, tako njo zdaj v zrelih ženskih letih premamita Sovjetka Zveza in komunistični raj. Bralec že kar sluti, kako se bo izteklo. In kaj bi bilo, če bi tudi tokrat odigral vlogo slučaj? Bi ženska postala slavna in se nazadnje postarala? Čeprav celoto prežema smrt, čeprav se vsako izmed petih poglavij konča s smrtjo, je to predvsem roman o življenju. Malenkostna naključja odločajo o enem ali drugem, le malo spretnosti ali previdnosti je potrebno, pa se človek iz navidez nemogoče situacije znova reši v življenje. Pripoved je tekoča in razumljiva. Le poglavje, ki se dogaja v Moskvi, bi lahko bralca v jezikovnem smislu nekoliko zmedlo. Avtorica, ki je študirala operno režijo in bila dolgo zaposlena v operi, se je namreč v celotnem romanu, še posebej pa v tem poglavju, nekoliko poigrala z opero kot glasbeno zvrstjo. Vanj je vključila dialoge, ki spominjajo na tok zavesti. Zato priporočilo bralcem: če bi se zataknilo, poskusite znova ter dosledno sledite navadnemu in ležečemu tisku. Zgodba, ki časovno preigra konec 19. in skoraj celotno 20. stoletje, vas bo gotovo pritegnila, če ne ravno v tem, pa v vseh ostalih poglavjih.