Ob pritoku Jangcekjanga

Alojz Rebula se je rodil leta 1924 v Šempolaju nad Tržaškim zalivom. Po študiju klasične filologije v Ljubljani je leta 1960 v Rimu doktoriral z disertacijo o prevodih Božanske komedije v slovenščino. V Trstu je vse do upokojitve na srednjih šolah poučeval grški in latinski jezik. Poslovil se je konec oktobra 2018. Ime Alojz Rebula je (ob imenu Boruta Pahorja) sinonim za pokončnega slovenskega človeka na naši zahodni meji, za prodornega misleca starega kova (široka klasična izobrazba in splošna razgledanost), ki svoje intelektualne drže ne uklanja različnim ideološkim markiranjem in produciranjem resnice (ni pa skrival pripadnosti slovenstvu in krščanstvu). Kot je dejal sam, mu različni nazivi »ne imponirajo«. Njegov moralni kredo je bil »človek, kolikor je človek, začenši z njegovim etičnim profilom.« Kljub temu pa njegova številna leposlovna dela (romani, novele, kratke zgodbe, dnevniki, drame, eseji), prevodi antičnih klasikov in Svetega pisma, javna predavanja in nastopi ter kolumne vendarle pričajo o osebnosti, ki izstopa iz povprečja v vato položenega (malo)meščanskega družbenega tipa.


Njegova dela so bila prevedena v italijanščino, francoščino, nemščino in južnoslovanske jezike. Za svoje ustvarjanje in družbeno-kulturni prispevek je med drugimi prejel Prešernovo nagrado, mednarodno nagrado Giuseppe Acerbi, nagrado kresnik za najboljši roman, italijansko literarno nagrado Rigoni Stern, odličje sv. Cirila in Metoda (najvišje odlikovanje Katoliške cerkve v Sloveniji).


Alojz Rebula je bil eden najpomembnejših in najprodornejših slovenskih katoliških mislecev, ki ni bil kritičen le do, če nekoliko poenostavimo, levega političnega zemljevida (s komunizmom in postkomunizmi vred), temveč je znal odmeriti mero tudi dolžinam in širinam desnega in (klero)katoliškega svetovnonazorskega okolja.


Poriv za svoje zadnje romaneskno delo Ob pritoku Jangcekjanga je črpal iz razočaranja nad družbenim stanjem, v katerem se po slabih treh desetletjih odločitve za samostojno pot nahaja Slovenija: »kulturna mora« ali »demokraturno enoumje, ki je najbolj prizadelo svobodo duha«.


Kratki roman (dobrih sto strani) Ob pritoku Jangcekjanga je postavljen na začetek naslednjega stoletja. Ob kratkotrajnem jedrskem stiku dveh svetovnih velesil, ZDA in Kitajske, ki se na srečo vseh ni razmahnil v vojno katastrofičnih posledic, se svetovna javnost zgane in po pogajanjih sklene, da ustroj Evropske unije razširi na ves svet. Nastane Svetovna unija – Svetounija, ki bo pod vodstvom prvega guvernerja, predsednika Azijca Johna Laborgracija zagotavljala miroljubno sobivanje vseh državnih entitet. Tak je vsaj načrt. Politična filozofija te svetovne ureditve je na razumu utemeljeni ateistični, »čisti« humanizem. Zato je prvi dekret, s katerim guverner utemelji, podčrta to svojo politično vizijo, prepoved uporabe in zapisovanja besede »Neskončnost«. Saj vse, kar se lahko umesti na imenovalec neskončnosti, presega meje, »pravice, ki so dane človekovemu razumu« - nekako v maniri Wittgensteinove postavitve meja svetu z mejami jezika. S to razliko, da gre pri avstrijskem filozofu za težnjo po očiščenju filozofske misli vsega metafizičnega, pri Laborgraciju pa za izganjanje svetega najprej iz političnega, v naslednjem koraku pa tudi iz intimnega življenja državljanov Svetounije.


Temu dekretu nasprotujejo religije, čeprav vse po vrsti izgubljajo na veljavi in politični moči, njihovi sveti hrami pa samevajo in božje besede le zamolklo odzvanjajo v praznini ter so v družbenem kontekstu le še sence tega, kar so bile nekoč. Protest je logičen, saj izbris »Neskončnosti« iz človeškega mentalnega besednjaka pomeni izbris njihovega smisla, bistva. Prva med njimi je Katoliška cerkev (zdaj vodilna organizacija ekumenska krščanskega gibanja), ki pa je zaradi vse večje sekularizacije evropske družbe, materializma in upadanja podpore svoj sedež iz Vatikana prestavila v vzhodno Kitajsko, v Nankong, manjše mesto ob pritoku Jangcekjanga, kjer je del svojih arhivov in administracije namestila v podarjene prostore skesanega in v krščanstvo spreobrnjenega postkomunističnega kitajskega tajkuna.


Osnovna žanrska struktura romana Ob pritoku Jangcekjanga je utopija, ki skozi svoj notranji razvoj čedalje bolj postaja antiutopija. Če želimo biti še bolj natančni, bi morali reči, da čedalje bolj postaja antiteodiceja. Da bi Svetounija kot materializacija čistega humanizma preživela, mora odpraviti vse, kar presega človeški razum. Izgon »Neskončnega« iz političnega telesa svetovne države je najprej mehak in izgleda kot filozofska debata dveh profesorjev, ki različno vidita isti predmet. A se ta 'debata' s čedalje več elementi realpolitik spreobrača v še eno od številnih, že preigranih oblik radikalnih upodobitev 'kulturne revolucije'.


Zdi se, da osnovni ali edini Rebulov namen ni kritika določene politične ureditve, kot smo tega navajeni pri antiutopičnih klasikah. Bralci in bralke izvemo zelo malo ali celo nič o strukturi oblasti, njenem delovanju, njenih vzvodih, njenih represivnih aparatih in podobnih topikah, ki so nujne sestavine vsake antiutopične literature. O vsem skupaj dobimo le bežen občutek, ki ga Rebula komično obarva z opisi določenih situacij. Najbolj povedna v tem smislu je sposobnost guvernerja svetovne humanistične republike, da se kadarkoli in kjerkoli preprosto prikaže iz nič, kot nekakšen deus ex machina, kot nekakšen posvetni bog.


Tako se roman bolj osredini na eni strani na dialoge med različnimi nosilci romanesknega dogajanja: recimo med Laborgracijem in papežem Petrom II. ali med Laborgracijem in njegovim 'dvornim ideologom in machiavellističnim filozofom Či-li-tungom. Na drugi strani pa se romaneskno dogajanje tke skozi oči starejšega zakonskega para, Adele in Andra, v krščanstvo spreobrnjenih hindujcev, ki živita v Nankongu. Adela in Andro sta globoko verna kristjana. Modusa njunega verovanja pa se močno razlikujeta. Adela preprosto zgolj in samo veruje, za to ne potrebuje nobene zunanje opore, trdnega stojišča ali oprimka. Nekateri bi njeno verovanje označili kot naivno, a pravzaprav gre za ideal krščanskega verovanja, ki ga lahko dosežejo le redki. Le tisti najbolj brezkompromisni – pa ne v smislu telesnih ali umskih naprezanj, pač pa v smislu sposobnosti prepuščanja »Neskončnemu« z vsem, kar prinaša s seboj. Andro pa je ujet prav v umska naprezanja. Zanj je vera bolj kot prepuščanje nedoumljivi skrivnosti teološko razpravljanje, bolj kot tiha molitev glasno racionaliziranje, bolj kot meditiranje spopadanje z dvomom. Zato nekako ves čas čaka na zunanje znamenje potrditve svoje vere. Adela ne čuti nikakršne potrebe, da bi stopila v javni prostor in razglašala svoje religiozno stališče. Kar pa ne pomeni, da svojega stališča ne izpove brez kančka strahu (sprejema »Neskončno« z vsem, kar to prinaša s sabo), če jo nekdo vpraša po njem, pa četudi je oficir tajne policije. Andra pa paradoks: razumsko dokazovanje, da vera ne potrebuje razuma (zanka, v katero se je prvi ujel tudi največji med kristjani, sv. Pavel), pripelje v javni prostor, v samo strukturo oblasti. Andro tako poskuša opravičiti, zaščititi in podčrtati zgodovinski pomen vere za civilizacijo nasploh. A doseže le dvoje: Adeli se njegovo početje zdi nepotrebno in nevredno pravega kristjana, Laborgracij pa se njegovim argumentom lahko le posmehuje oziroma jih s protiargumenti preprosto zavrne.


Adelo njena brezkompromisna krščanska drža posredno pripelje v smrt. Del vedno trših prijemov Svetounije proti krščanstvu so tudi tako imenovana upokojišča za kristjane, nekakšni zavodi, ki naj bi kristjanom dali prostor in čas, da zares premislijo in preizprašajo svoj religiozni etos. A kaj hitro postanejo to, kar v svojem bistvu že ves čas so: taborišča. In v enega od teh 'zavodov' se mora sčasoma umakniti tudi Adela. To pa poslabša in načne njeno zdravje. Andru po tem, ko uspešno izpelje preselitev sedeža Katoliške cerkve nazaj v Vatikan (nalogo, ki mu jo je zaupal novi papež Janez Pavel III) in smrti Adele na tem svetu ne preostane več kaj velikega. Nekako le še čaka na to, da se ponovno in dokončno združi s svojo preminulo ženo. V tem čakanju se mu sama od sebe razpusti tudi potreba po racionalnem potrjevanju svojega religioznega bistva. Ko izgine razum, na njegovem mestu lahko spregovori srce in na nočnem nebu zagleda tako težko pričakovano in priklicevano znamenje: »Saj to je znamenje Sinu človekovega!« S tem se roman zaključi. Nekako odprto ostane, ali je to znamenje namenjeno le Andru ali je tudi znamenje začetka konca v Svetovni uniji utelešene tiranije humanizma.


Rebulov roman se lahko bere kot politični roman, kot kritika humanizma, ki se po svoji vgrajeni negativni dialektiki vedno prevesi v svoje nasprotje – tiranijo, in se lahko bere kot dvomov polno bogoiskateljstvo v prostoru in času, ki sta iz sebe iztisnila vse sveto, nadnaravno in neskončno.