Objela me bo smrt
Žanr | psihološki roman |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Žepna Beletrina |
Prevod |
Anja Simič |
Ključne besede | Družine, Psihične travme, Samomori, Samomorilnost, Sestre, Smrt, Žalovanje |
»Še vedno lahko živim veliko življenje.«
Prvoosebna pripoved mlade ženske Mary (tudi Manje ali Marinke), ki med vožnjo z vlakom podoživlja utrinke svojega življenja, je zmes zunanjih vtisov in notranjega toka zavesti protagonistke. Snov, ki tako nastaja, se vse bolj oddaljuje od površinske nostalgične pripovedi o odraščanju z bratom in sestro na koncu 20. stoletja na Češkem (v kraju s pomenljivim imenom Mrhovina) in postaja iz strani v stran bolj boleča in globlja izpoved o nečem mnogo bolj silnem in temačnem. Vožnja z vlakom je za Mary življenjska nuja, boj za preživetje, beg pred nespečnostjo, improviziran obliž za duševne rane, nagonski ohranitveni izhod v sili, iskanje pomiritve in tolažbe, vsaj do minimalne znosnosti življenja, poskus ukrotitve pošasti, ki ždi v Maryjini duši in se je polašča do nefunkcionalnosti in samopoškodovanja. Demone, ki razjedajo Maryjino dušo, avtorica razkriva postopoma. V temni zmesi mamine psihične nestabilnosti, njene vse bolj pogoste fizične odsotnosti, omemb bolezni mlajše sestre in splošne nefunkcionalnosti družine, občasno zasijejo svetla zrnca sestrske zaupnosti, najstniške radoživosti in očetove topline, vse do obrata v zgodbi, ki razkrije temeljno temo dela – odnos do smrti in žalovanja, predvsem ob stigmatizirani in tabuizirani prostovoljni smrti. Avtorica je v pripovedi uporabila folklorni motiv Morane, ki v delu ni temeljnega pomena samo vsebinsko, pač pa pomeni tudi vez s tradicijo češke književnosti, kjer pogosto zasledimo sklicevanje na ljudsko slovstvo, folkloro ali narodno zgodovino. Pripoved je odlično uglašena z vožnjo vlaka (kretnica pomeni tudi miselni preskok, preusmeritev drugam, zvok š-š-š nastopi ob hotenem zamolku, utišanju preveč boleče pripovedi, nejasni odsevi okna podpirajo zabrisanost izpovedi pripovedovalke …), prisotni so elementi sodobnosti (Ikea žličke, omemba lovljenja Pokemonov, novodobna duhovnost …). Zelo mojstrska in tenkočutna pripoved, ki se dotika številnih občutljivih tem (psihična ranljivost otrok, vpliv razmerja med starši na razvoj otrok, socialna nefunkcionalnost, doživljanje bolezni sorojenca, samopoškodovanje, čustvena hladnost, nočne more, občutki krivde …), kjer je pri obdelavi osrednje teme težišče avtorske pozornosti preneseno iz storilca samomora na svojce, na njihovo žalovanje, občutke krivde, neznosno nujo samokaznovanja in posledice travme. Literarna poslastica. Roman je trenutno edino avtoričino delo, prevedeno v slovenščino.
Objavljeno: 12.03.2024 20:59:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:46
Saj je svetnik rekel, da ne smemo žalovati, ker tega, kar je bilo, ni več, ampak se moramo z veseljem in hvaležnostjo spominjati, da je sploh bilo, da smo lahko bili del tega. To je rekel in to mi odmeva v glavi in hkrati si pravim, ja, tako hočem to občutiti, da hočem to tako zelo občutiti, samo da je to, svetnik, jebemti, veliko lažje reči kot pa občutiti. (Str. 205)