| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | bosanskohercegovska literatura, hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Urban Vovk |
| Ključne besede | Genocid, Romi, Vojna |
Ljudje smo nagnjeni k posploševanju. Trditve, da so južnjaki lenuhi, Nemci marljivi in natančni, Američani neumni, Romi pa lažnivci in kradljivci, so del vsakdanjega komentatorskega repertoarja in so bile že tolikokrat slišane oz. prebrane, da se jih jemlje za suho zlato, pa čeprav vemo, da temu ni tako. Da so to neki stereotipi, ki držijo še najbolj, kadar si sami želimo, da bi držali. Niti ne drži pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Na usodo posameznika vpliva toliko različnih dejavnikov na katere nimamo nobenega vpliva ali pa je naš vpliv tako zanemarljiv, da niti ni več pomemben. Lahko pa bi rekli, da življenje ni potica, sploh za osebo, ki izhaja iz romske skupnosti, ki je, zaradi predsodkov, ki jih gojimo do nje, še toliko bolj občutljiva. In točno o tem piše v svojem romanu Oblak kožne barve Nebojša Lujanović. Piše o Romih, o našem dojemanju njihovega načina življenja, o naših stereotipih in predsodkih, ki jih gojimo do njih, o težavah njihovega vključevanja v ostalo družbo, o množičnem sovraštvu do drugačnosti in drugačnih, o genocidu, za katerega se ni še nihče niti opravičil. Oblak kožne barve je pretresljiva stilistična mojstrovina. Je knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak. Na takšen način bi morda lahko spremenili svoj odnos do drugačnosti in drugačnih, se nekoliko znebili predsodkov, stereotipov in posploševanj, drugače bo ta svet šel res (ekspresno) k hudiču.
Objavljeno: 25.08.2018 08:51:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:22
“… množice so prihajale z vlaki in nestrpni vojaki so komaj čakali, da so prišleki odložili svoje torbe in kovčke in peš nadaljevali svojo pot proti krematoriju 2, treba je bilo stati poleg vrste, paziti, da se kdo ne bi ločil od nje in doseči, da se je neskončna vrsta razdelila na skupine s po osemdeset ljudmi, ki so se potem po stopnicah spustili v kletno slačilnico, ukaz, naj svojo obleko zložijo in obutev z vezalkami povežejo v pare, so izpolnjevali tako prizadevno, kot da jo bodo po koncu namišljenega tuširanja res še potrebovali, če sem kaj zares začutil oziroma utegnil začutiti, se je to zgodilo v času nadzorovanja preoblačenja, kako so se lotili zlaganja svojih čevljev, opravljali rutinska dela, tako tisti, ki so jih že dosegle govorice o krematoriju, kot tisti, ki jih še niso oziroma jim niso verjeli, kot bi bilo v tej rutini kaj odrešilnega, nerazumljivo, kako so s svojimi prsti potrpežljivo delali vozle, živčen sem bil samo jaz, ki sem vse to spremljal, potem so se končno začeli pomikati proti vratom na drugem koncu slačilnice, nato pa se skoznje podali v hodnik L, ki je vodil proti prostoru s tuši, v katerem sem opazil tiste rešetkaste cevi z odprtino nad zemeljsko površino, vedel sem, da naslednjih nekaj trenutkov ne želim biti zraven, vendar nisem vedel, kako se temu izogniti, pa tudi časa za to, spet, ni bilo, hitro smo morali pobrati njihove stvari in pripraviti dvigalo, pri tem pa poslušati krčevit jok, kričanje in praskanje po vratih, kašljanje, hropenje, dokler ni končno nastopila tišina …” (str. 242)
