Obletnica mature

Obletnice mature so za rahločutneže lahko dokaj mučna zadeva. Sediš tam in veš, da je tisoče neizgovorjenih besed, odvija se le šarada za poslušalce. Vendar ne ob knjigi Lamije Begagić, ki s svojo knjigo vrne upanje, da smo si vendarle lahko iskreni in da rahločutnost še obstaja. Povejmo si, madonca, kako živimo. Knjiga je spisana kot kolaž kratkih zgodb, vsakega sošolca si ogledamo v določeni situaciji, zadregi, občutju, celo v različnih državah, saj je marsikdo od njih bežal pred vojno v Bosni. Ta je usodno zaznamovala vsakega od njih. O vojni ni veliko govora, je pa to lahko tudi knjiga o tem, kako večplasten je lahko naš beg, kakšna je lahko potlačitev in kakšni so poskusi, da bi kolikortoliko normalno živeli dalje. Prva zgodba se dogaja v Ameriki, Pajo in Sejo preganjata čas z igro Človek ne jezi se, ko rutino prekine telefonski klic. Spoznamo Hano, ki ne more imeti otrok z Dancem Huldarjem, so zgodbe o Jaci in občasnem ljubimcu, s katerim ne zmoreta večje bližine, o Tariku, ki ženske lovi na rano, ki je podobna vojni brazgotini a je le navadna ureznina s sosedovega vrta, o Dejovi ženi, ki bi “švercala” vzmetnico iz Amerike, o Isaku, ki ga vzburja le bolečina, o Sonji, ki hoče biti na praznik srečna itd. Tudi zaključi se z zgodbo o Seju, a izvemo, da gre za drugega Sejo, prijatelja prvega. Vse zgodbe tega iskrenega razreda so podpisane z imenom, priimkom in lokacijo v razredu. Res toplo priporočam to branje, saj se v maniri kratkih zgodb, le-te zaključijo s sunkovitimi preobrati, uvidi, posoljeni so do konca v stilu: “No, zdaj pa se ti s tem nosi”. Vrnjena vera v obletnico mature. Ki se sicer ne zgodi. Ksenija M., 1. klop, vrsta ob oknu