Obris

Zdaj se zaveda, da je bilo v njegovem zakonu vedno na delu načelo napredka; v pridobivanju nepremičnin, lastnine, avtomobilov, prizadevanju za višji družbeni status, za več potovanj, širši krog prijateljev; celo delanje otrok se je zdelo kot nujna vmesna postaja na tem blaznem potovanju; zdaj pa da lahko vidi, da je bilo neizogibno, da se je potovanje, ko ni bilo več ničesar, kar bi bilo mogoče dodati ali izboljšati, nobenih ciljev, ki bi jih bilo mogoče še doseči, ali etapnih ciljev, ki bi jih bilo mogoče prevoziti, dozdevno zaključilo in da je nanj in na njegovo ženo legel vseobsegajoč občutek nesmiselnosti in bolestnosti, ki pa je bil v resnici samo občutek mirovanja po življenju, v katerem je bilo preveč gibanja, občutek, ki ga doživijo mornarji, ko po predolgi plovbi spet hodijo po trdnih tleh, a v njunem primeru tudi občutek, ki je obema pomenil, da nista več zaljubljena. Ko bi bila le premogla dovolj zdrave pameti, je rekel, da bi se tedaj pomirila drug z drugim, začela znova, z odkritosrčnega izhodišča, da nisva več zaljubljena, a da drug drugemu vseeno nočeva škodovati; no, je dejal in okrog njegovih oči so se spet zarisali kolobarji, če bi bila storila tako, bi se po mojem morda lahko naučila zares ljubiti drug drugega in vsak samega sebe. Vendar pa sva to videla kot novo priložnost za napredek, znova sva videla pot, ki se je odpirala pred nama, le da je bila zdaj to pot uničenja in vojne, ki sva se je bila, kot se je izkazalo, zmožna lotiti z enako silovitostjo in dojemljivostjo kot katerekoli druge pred tem. (str. 88 – 89)