Obvoz

»Od časa do časa so se z lahnim tleskom odprla in zaprla vrata, kot da je nekje blizu neka druga dežela, dežela prebuditve.« S tem kratkim citatom iz ene od trinajstih zgodb, ki sestavljajo drugo prozno knjigo Francija Novaka (1969), je mogoče zaobjeti tudi njeno bistvo. To namreč tiči prav v zavedanju (ali vsaj slutnji) o drugem, nevidnem svetu, ki preči (nemara celo določa) naša le navidez enodimenzionalna in jasno razberljiva življenja. Pravzaprav se začnejo različne ravni resničnosti (zavedanja) v zgodbah slej ko prej medsebojno narivati in treti kot kakšne litosferske plošče – dogajanje je počasno, komaj opazno, vendar nepovratno. Pripovedi ne temeljijo na zapleteni in razvejani dogajalni liniji, temveč veliko bolj na pozornem ustvarjanju vzdušja, minucioznih opisih, razkošnih (arhetipskih) prizorih, ki pogosto preraščajo v prispodobe, alegorijo … In ko k vsemu temu dodamo še domala refrensko ponavljanje sicer natančno izpisanih stavkov, misli ali celotnih prizorov, zvočnost in domišljeno simboliko, se Novakova proza res tesno približa liriki, pesniškemu doživljanju sveta.

V zgodbah srečujemo raznolike like, slehernike, katerih identiteta, osebna zgodovina ipd. je precej zabrisana, zaživijo predvsem kot prototipi ali arhetipi – fant, deček, mož, dekle, delavec, mati, otrok, računovodja, soseda, ljubimec, sanjač … Čeprav jih srečamo v raznolikih in razpoznavnih okoljih, od  pisarne, avtobusa, vlaka, železniške in avtobusne postaje, rečne ali morska obale do domačega stanovanja, polnega plošč, se vendarle zdi, da je njihovo osnovno in skupno prizorišče pot, potovanje pa njihov modus vivendi. Namreč vsi ti liki  so praviloma v nekem gibanju, prehajanju, tudi kadar stojijo na mestu, so statični ali se vrtijo v krogu, namreč sleherno »stanje« se na neki točki spiralasto razširi, osebe pa preniknejo/se/stopijo v neko drugo časovno-prostorsko dimenzijo. Monolitna površina se torej tako ali drugače predre, ustaljeni red zamaje nekaj drugačna perspektiva, nov uvid, zaznava, nad običajnostjo življenja naenkrat prevlada nekaj nezaslišanega, sanjskega, zaumnega, nelogičnega in tudi skrivnostnega. Občutek spremembe je  lahko docela telesen:

»In takrat je prvič, fizično, z vsem telesom, začutil nekakšno krhkost sveta, kot da se med vsemi temi različnimi svetovi odpirajo reže, razpoke; to občutje je prihajalo vanj kot omotica, kot mravljinčenje v udih, kot hipna obteženost, prihajalo je s sledmi strahu, ki so vzniknile in se razraščale v njegovem telesu kot semena tujih rastlin.«

Ne gre za kodiranje pripovedi zaradi samega kodiranja, temveč se vse te prekinitve dogodijo, da bi protagonista (in z njim bralca in bralko) pripeljale k tistemu, kar je sicer nevidno, vendar še kako zaznavno, saj več kot očitno narekuje naše korake in ritem naših življenje. Soočenje z novo razsežnostjo/resničnostjo, drugo osebo in njenim pogledom nima jasnega predznaka, lahko vodi k lepim občutkom, srečnim koncem in začetkom, v avanturo, a tudi v tragiko in srh. Zgodbe so napisane tako, da puščajo veliko beline, praznih mest, ki nas primorajo k interpretaciji, dopolnjevanju, razmisleku … Z njimi se mimogrede nalezemo tipičnega vedenja protagonistov: »Zdaj si je vzel čas, ustavljal se je ob stvareh, ki so ga osupnile, pustil je, da ga napolnijo, ustavljal se je ob vsem, kar mu je odpiralo svet v globino in razgalilo njegovo tkivo, kot da je svet okoli njega poln skritih, zakopanih čudes.« 

Kaj se je v resnici zgodilo na jutranjem obvozu avtobusa, ko vožnja naenkrat ni več predvidljiva, temveč dobiva vse bolj zlovešč pridih? Kaj se v teh težkih, mračnih trenutkih splete med moškim in žensko? Sta drug v drugem našla le oporo ali kaj več? Je zunanja tema in pot v neznano le odslikava notranjega dogajanja? Sta to ista človeka, kot ju srečamo v zadnji zgodbi zbirke? Katera resničnost bo prevladala, prelila in udušila katero? In koliko je to odvisno od človekove volje? Koliko smo v resnici le marionete našega (osebnega in kolektivnega) nezavednega? In navsezadnje, kaj ima z zmožnostjo videti »zunaj svoje lastne mreže, v katero s/m/o ulovili le tisto, kar mreža zaustavi s svojim gostim tkanjem iz želja, potreb in osebne zgodovine,« opraviti jezik? To je le nekaj osnovnih vprašanj, ki nam jih zastavljajo Novakove dogajalno umirjene, vendar doživljajsko intenzivne in zavozlane zgodbe, ki v običajnem, kot denimo protagonist zgodbe Časopis, vedno iščejo podtekst:

»Časopisov ni bral zato, da bi se nasitil z novicami; vedel je, da večinoma prinašajo izkrivljeno podobo sveta in da mora biti pod le-to tudi neka prava podoba – in če človek pozna izkrivljeno podobo sveta, se mu nekoč morda kot negativ izriše tudi njegova prava podoba, je razmišljal. Bral je med vrsticami, tipal je hrapavo, na papir odtisnjeno strukturo sveta, da bi mogoče spodaj zatipal nekaj resničnejšega.«

Protagonisti Obvoza so na zunaj skrajno pasivni, statični, včasih bi radi dobesedno povozili čas, in zato živijo z zamikom (četudi nekajminutnim), soočeni z (zlo) slutnjo še zakričijo ne, najraje se kopajo v morju sanjskega, nezavednega, ki jih lahko tudi usodno preplavi. Tako so v marsičem so podobni golobu iz istoimenske zgodbe, ki ves polomljen umira na avtobusnem postajališču med množico človeških nog in odtegnjenih pogledov. Toda vsake toliko se v življenju teh moških pojavi ženska, ki je zmožna narediti premik, izbrisati staro pesem ali, če ne drugega, poiskati nov, globlji, pristnejši (podvodni) prizor. Prav zato je Obvoz toliko kot zbirka o metafizičnih vprašanjih našega bivanja tudi zbirka o medčloveških odnosih, o (ne)moči bližine, pristnega stika in navsezadnje delovanja. In predvsem zbirka o iskanju smisla, ki spotoma kritično premisli tudi naš odnos do živali, narave in potrošniških vrednot, okoli katerih urejamo naša drobna in marsikdaj prestrašena življenja. Obvoz kljub številnim sanjskim prizorom tako nikakor ni zasanjana, eskapistična proza, življenje prikaže v vsej razplastenosti in kompleksnosti, in zlasti s tistih zornih kotov, ki so manj prijetni in jih radi zanemarimo.