Oče

Pred leti je naš etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik izdal knjigo z naslovom Dežela, kjer je vse narobe, v kateri je odlično opisal, kako sta bila Balkanski polotok in njegovo prebivalstvo videna skozi oči zahodnoevropskih popotnikov in raziskovalcev v preteklosti. Ko sem prebiral to izjemno knjigo, se kar nisem mogel načuditi pretiravanju in domišljiji, ki je prevevala takratne poznavalce Balkana, a hkrati prišel do ugotovitve, da nas niti danes ne vidijo bistveno drugače. Repate ljudi in oblake, iz katerih dežujejo sardele, so sicer zamenjale drugačne bizarnosti, a to še vseeno ne pomeni, da ga oz. nas sodobni balkanologi razumejo kaj bolje od svojih predhodnikov. Ampak zakaj bi jim kdo to sploh zameril? Če smo iskreni in ko dobro premislimo, moramo priznati, da se pogostokrat najbolje ne razumemo niti sami. Zakaj bi nas torej moral razumeti nekdo drug, nekdo, ki se ni rodil in odrastel v tem divjem koncu Evrope? In kaj ima s tem Jergovićev roman ali, kot ga avtor sam večkrat poimenuje, esej Oče? Precej. Z Jergovićem je pač tako, da ga bralci, ki izhajamo s področja rajnke Jugoslavije, beremo nekoliko drugače od ostalih in to predvsem zaradi tega, ker smo se s podobnimi situacijami, ki jih avtor opisuje, srečevali tudi sami. Saj ne, da jih razumemo, so nam pa domače. Če je v Zgodovinski čitanki (1 in 2) opisana lepša in zabavnejša plat skupne bivše, je v Očetu ravno obratno. V njem avtor obračuna s svojo preteklostjo, s preteklostjo svojega očeta in njunega odnosa, s preteklostjo svoje ožje in širše družine, s preteklostjo Jugoslavije in njenih naslednic (predvsem Hrvaške). Zavestno? Da. Samoterapevtsko? Morda. Brezkompromisno? Vsekakor! Drugače je praktično nemogoče narediti obračun s pacienti, ki obstreljujejo zdravnika, ki jih zdravi, pa tudi nemogoče obračunati z državo, ki za pridobitev državljanstva od prosilca zahteva potrdilo o tem, da ga je krstil kakšen od »uslužbencev« svete rimskokatoliške cerkve. Če ne najboljši, pa vsekakor najbolj razgaljen Jergović do sedaj.