Oče Damijan
Žanr | biografski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Koper, 2007 |
Založba | Ognjišče |
Prevod |
Marija Jalen |
Žanr | biografski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Koper, 2007 |
Založba | Ognjišče |
Prevod |
Marija Jalen |
Knjiga spada med najboljša dela tega pisatelja. Pripoveduje o življenju patra Damijana de Veustra. Rodil se je leta 1840 na Flamskem, v številni kmečki družini. Oče je želel, da prevzame kmetijo, poslal ga je v šole, da bi se naučil umnega kmetovanja. Sin Jožef pa je postal redovnik z imenom Damijan. Star 23 let je odpotoval na Havajsko otočje kot misijonar. Čez deset let je prostovoljno odšel med gobavce na otok Molokaj in šestnajst let skrbel zanje. Skupaj s pomočniki je zgradil nad tristo domov za gobave bolnike. Na njegovo prošnjo so na Molokaj prišle redovnice, ki so vodile dekliško sirotišnico. Ko je prišel na Molokaj, je izobčenim prebivalcem povedal, da prihaja k njim, da bi z njimi delil njihovo usodo, njihovo življenje in jim postal v vsem enak. In res jim je postal enak tudi v njihovi bolezni. Umrl je star 49 let.
Prevod dela: Priester der Verbannten.
Objavljeno: 29.04.2016 10:35:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:58
Nekoč je prišel zraven, ko je neki hudobnež, Sus Baal, ki je bil dve leti starejši od njega, napadel majhno deklico. Jožef de Veuster je kakor ris planil na napadalca in ga z vso močjo treščil ob tla. Nato se je vrgel nanj in ga premlatil s svojimi trdimi pestmi tako močno po glavi in telesu, da je Sus stokajoč klical na pomoč. Le z največjo težavo ga je končno učitelj rešil iz pesti maščevalca. Jožefa je strogo kaznoval, a kazen bi bil učitelj gotovo omilil, ako bi bil vedel za vzrok pretepa. Jožef pa je bil preveč ponosen, da bi bil izdal svojega vsega pomilovanja vrednega tovariša. Nasprotno, ko je bila šola končana, je vzel iz hlačnega žepa jabolko in rekel:
“Na, vzemi, Sus! Potrebuješ okrepčila! Če boš pa še kdaj tepel kako deklico, te pobijem do smrti.”
Sus se je boječe ozrl v bliskajoče se fantove oči. Nato je bojazljivo povesil pogled, vzel jabolko in zbežal.
Jožef je bil trd in pogumen in često zelo jezljiv fant. V njegovih žilah je plala vroča kri njegovega očeta, na dnu njegove duše pa je bedela materina dobrota in milina. (str. 43)
Naslednji dan se je pater Damijan še enkrat dal peljati skozi vas gobavcev. Za vsakega je imel prisrčno poslovilno besedo in zadnjo tolažbo. Jokaje so se vsi ti grdi ljudje prerivali okrog njega in umirajočega prosili, naj jih še enkrat blagoslovi. Otroci iz sirotišnice so čutili, da jih je njihov oče prišel zadnjikrat obiskat. Ihteli so, da je človeku hotelo počiti srce. Damijan de Veuster jim je polagal roke na ranjena čela in jih vse blagoslovil.
“Lambert!” je rekel nato Valoncu, “obljubi mi, da jih ne boš pustil samih!” (str. 292)