Ocean na koncu poti

Videl sem svet, po katerem sem hodil od rojstva, in razumel, kako krhek je, da je resničnost, ki sem jo poznal, le tenka plast glazure na veliki temni rojstnodnevni torti, v kateri gomazijo ličinke, nočne more in lakota. Videl sem svet od zgoraj in od spodaj. Videl sem, da obstajajo vzorci in portali in poti, ki segajo onkraj resničnega. Videl sem vse te stvari in jih razumel in napolnjevale so me, prav tako kot me je napolnila voda oceana.

Vse v meni je šepetalo. Vse je nagovarjalo vse in jaz sem vedel vse.

Odprl sem oči, radoveden, kaj bom videl v zunanjem svetu, radoveden, ali bo kaj podoben notranjemu svetu.

Lebdel sem globoko pod vodo.

Pogledal sem navzdol in modri svet se je pogreznil v temo. Pogledal sem navzgor in enako se je zgodilo s svetom nad mano. Nič me ni vleklo globlje, nič me ni sililo proti gladini.

Malo sem obrnil glavo, da bi jo pogledal, saj me je še vedno držala za roko, nikoli me ni izpustila, in videl sem Lettie Hempstock.

Sprva mislim, da nisem vedel, kaj gledam. Nisem si mogel razložiti. Ursula Monkton je bila iz sivih cunj, ki so plahutale in plapolale in sunkovito tleskale v nevihtnem vetru, a Lettie Hempstock je bila iz svilnatih rjuh barve ledu, polnih malih migetajočih plamenov, na stotine in stotine plamenov.

Pa so lahko plameni pod vodo goreli? Lahko so. To sem vedel, ko sem bil v oceanu, in vedel sem celo, kako. Razumel sem, podobno kot sem razumel temno snov, sestavino vesolja, ki sestavlja vse, kar mora biti tam, a česar ne moremo najti. Zalotil sem se, da razmišljam o oceanu, ki teče pod celotnim vesoljem, kot temna morska voda, ki pljuska pod lesenimi deskami starega pomola: ocean, ki se razteza od vekomaj do vekomaj in je še vedno dovolj majhen, da ga lahko spravite v vedro, če je stara gospa Hempstock na voljo za pomoč, vi pa jo lepo prosite.

Lettie Hempstock je bila videti kot bleda svila in plameni sveč. Spraševal sem se, kako sem bil tedaj, na tistem mestu, videti jaz njej, in vedel sem, da je bilo celo na mestu, ki ni bilo nič drugega kot znanje, to edino, česar nisem mogel vedeti. Da bi, če bi se ozrl navznoter, videl le neskončno število ogledal, da bi za vso večnost strmel sam vase.

Svila, polna plamenov, se je premaknila, počasi, graciozno, kakršno je gibanje pod vodo. Zajel jo je tok in zdaj je imela roke, njena dlan še vedno ni izpustila moje, in imela je telo ter pegast obraz, ki je bil znan, odprla je usta in z glasom Lettie Hempstock rekla: »Res mi je žal.«

»Zakaj?«

Ni odgovorila. Tokovi oceana so zajeli moje lase in obleke kot poletni vetrič. Nič več me ni zeblo in vedel sem vse in nisem bil več lačen in celotni veliki zapleteni svet je bil preprost in razumljiv in zlahka ga je bilo mogoče odkleniti. Tukaj bi lahko ostal do konca časa v oceanu, ki je bil vesolje, ki je bilo duša, ki je bila vse, kar je bilo pomembno. Tu bi lahko ostal za vedno.

(str. 155-157)