Očetov sinko

V drugem romanu hrvaškega pisatelja in dramaturga Dina Pešuta spoznamo prvoosebnega protagonista, ki je nezadovoljen s svojo družinsko, poklicno in stanovanjsko situacijo in nasploh z življenjem na Hrvaškem, od koder so se številni prijatelji srečno odselili, sam pa se je iz tujine vrnil še bolj nesrečen kot prej.
Mladi intelektualec, nenadoma obremenjen še z očetovo boleznijo, se sicer sooča s težavami, ki so znane tudi drugim milenijcem: negotovost življenja v najemu, občutek zaostajanja za vrstniki, ki že imajo kariere in otroke, mizerno plačana zaposlitev izven svojega področja študija, potreba po (na videz nedosežni) izpolnitvi potencialov, banalno preigravanje vsakdana, nenazadnje pa tudi skrhani, zvodeneli odnosi s starši, ki niso več najmlajši in jih začenjajo pestiti zdravstvene težave in razna obžalovanja na robu medgeneracijskega prepada.