Od Anice do Ane Antonovne

Anica Lokar (1897-1976) je bila žena Dragotina Gustinčiča(1882-1974). Imela sta dva sinova, Jurija Gustinčiča (nekdanjega novinarja, 1921-2014) ter Ilijo Gustinčiča. Danilo Lokar, pisatelj in zdravnik v Ajdovščini, je bil njen brat. Danilo je študiral na Dunaju in Anici od tam prinašal novice in zanimivosti. Usmerjal jo je v branje pomembnih sodobnih mislecev. Lokarjeva domačija v Ajdovščini pa je sprejemala tudi mnoge goste, ki so napajali radovednost otrok, tudi Anice. Z Danilom je nekaj časa živela tudi na Dunaju. V taki pisani druščini izobraženih in naprednih ljudi je leta 1919 spoznala Dragotina Gustinčiča. Kot sama piše: Dragotin Gustinčič je bil svetovljan, mnogo je vedel o stvareh, ki so zanimale tudi mene, in kmalu sem se nanj navezala z iskrenim prijateljstvom in čustvom. Pridobil me je zlasti s svojo mirnostjo in odločnostjo in še nihče mi ni dotlej izkazoval tolikšne vdanosti in ljubezni. Zrasla sem v ozkih ajdovskih razmerah. On me je popeljal na obširne svetovne pojane in pogovori z njim so me navduševali. (str. 47) Aničina družina je poroki nasprotoval. Dragotin Gustinčič je bil znan komunist, družina pa je gojila socialistične ideje. Nova družina si je dom sprva ustvarila v Trstu, nato je živela v Idriji, Ljubljani in nazadnje v tujini.

Po drugi svetovni vojni se je Anica sama vrnila v Ljubljano. Spomine je napisala pozno v svojem življenju, več desetletij po vrnitvi v domovino. Razdeljeni so v poglavja po pomembnih osebah (npr. Oče), dogodkih (npr. Prva služba) ali življenjskih obdobjih (npr. Tržaška idila). Ponekod so dodane družinske fotografije ali fotografije dogodkov tistega časa. Jezik in slog sta prijetna in branje ni težavno. Prvič sem navdušeno prebrala v dveh dneh in jo odložila le zaradi službe.

Anica Lokar pretežni del knjige posveča spominom na življenje z Dragotinom Gustinčičem, ki je bil kot komunist in revolucionar deležen preganjanja vseh oblasti, pod katerimi je živel (vključno s Titovim režimom nekdanje socialistične Jugoslavije) in je vsemu navkljub zavzeto sledil svojim načelom z dejanji in objavljanjem. V tem obdobju (približno 1920-1945) je večkrat emigriral sam. Leta 1932 mu je družina sledila v Sovjetsko zvezo.

Naprej spominov ne bom opisovala. V biografskih sestavkih o Anici Lokar ali njenih bližnjih ne morete prebrati vpogleda v življenje družine Dragotina Gustinčiča, in vpliva njegovega delovanja na  položaj žene in otrok. Alenka Puhar v spremni besedi z naslovom Avtoportret s strašno krajino v ozadju na str. 177 napiše: To so spomini ženske in ženski spomini so v slovenski literaturi še vedno redkost. Anica Lokar piše mirno in stvarno, brez čustvenih izlivov. Vendar si težko predstavljam, da boste kot bralka ali bralec teh osupljivih in pretresljivih spominov ostali ravnodušni.