Od Marezig do Madrida

Ko sem imel devet let, sem šel v sosednjo vas za hlapca. Pri gospodarju Jakobu Darešu v Kubedu sem ostal v službi eno leto. Tam sem imel šolo pred nosom, toda učitelj me je le redkokdaj videl. Ko sem se odpravljal v šolo, me je navadno gospodar nahrulil: “Kam pa?” “Moram v šolo,” sem mu dogovori. On pa je pobesnel: “Mar misliš, da te bom redil in plačeval, da se boš na moj račun šolal! Prekleto se motiš! Knjige stran, pa brž na delo!”
… Bilo je v maju 1917, prav dobro se še spominjam. Oče se je odpravil z najstarejšo sestro na Štajersko po kruh. Ko sta se pred odhodom pogovarjala, sem slišal, da je padla beseda “kruh”. Napel sem ušesa in slišal, da se odpeljeta z vlakom do Dobove. Do tedaj še nisem potoval z vlakom in sploh nisem vedel, kje je ta postaja. Imel sem 13 let, bil sem suh ko trlica in sem tehtal komaj 35 kilogramov. Ko sta se odpravljala v Rakitovec na postajo, sem prosil očeta, naj me vzame s seboj. Oče me ni pustil, češ da sem preslaboten in jima bom na poti samo v nadlego… Nisem dolgo pomišljal in sem sklenil, da jo mahnem za njima. … V vasi smo se razdelili ko berači, oče in sestra sta šla na eno stran, jaz na drugo. Sredi vasi sem se ojunačil, stopil v neko hišo in vprašal, če mi lahko prodajo kaj kruha, koruze ali moke. V hiši so živeli trije že priletni ljudje, brat in dve sestri, Jože, Julčka in Mica. Vsi trije so se zbrali okoli mene in me gledali kot kako čudo. “Od kod si, fantič?” “S Primorskega,” sem jim rekel. “Begunec, begunec!” je vzkliknila Julčka sočutno. Mica pa me je brž vprašala, če sem kaj lačen. Prikimal sem in kmalu mi je prinesla veliko skledo mleka in lep kos kruha. Kot bi trenil, sem vse pospravil. Prinesli so mi še drugič, pa tretjič in četrtič. Stali so pri mizi in zijali. Pojedel sem kaka dva kilograma kruha in dva litra mleka. “Od kdaj pa nisi jedel?” so me vprašali začudeno. “Od leta 1915 še nisem bil sit,” sem odgovoril.