Od petrolejke do iPada

Dušan Jakomin, dolgoletni slovenski kaplan v Škednju pri Trstu, sploh pa eden izmed tistih duhovnikov, ki so najbolj zaznamovali življenje naših ljudi na Tržaškem v zadnjih desetletjih, je v začetku leta 2015 tik pred smrtjo, že težko bolan, v roke še prejel pravkar izišlo knjigo, ki so pravzaprav spomini napisani na podlagi njegovih vestno zapisanih dnevniških zapisov skozi desetletja. Njegovi zapisi in spomini so dragocen dokument razmer v slovenski Istri v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Časnikar Saša Rudolf je zapisal, da je to »zgodba v slovenski Istri rojenega človeka, ki se je odločil za duhovniško poslanstvo in se v razburkanih letih 20. in 21. stoletja soočal najprej z zaničevalnim odnosom cerkvene hierarhije do slovenstva, nato z desnim in levim totalitarizmom, vendar tudi s sila lepimi trenutki sobivanja v škedenjski župniji z msgr. Jakobom Ukmarjem…« Pa vendar, po besedah koprskega škofa Jurija Bizjaka, iz knjige veje »prisrčna dobrota, ljubezen in veselja do življenja in dela. Odraža človeka, ki v življenju najde svojo pravo pot in vse dni zvesto hodi po njej.« V knjigi pa se seznanimo tudi z razmerami, v katerih so živeli Slovenci v Trstu po drugi vojni in kaj vse je Dušan Jakomin naredil, da bi Slovenci ohranjali svojo narodnostno identiteto.
Njegovo narodnozavedno delo so opazili in znali cenit tudi pristojni. Oktobra 2013 je prejel bronasto medaljo mesta Trst. Leta 2005 je prejel nagrado slovenske države za zasluge pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine in širjenje kulturnega duha na Tržaškem, leta 2002 pa je prejel Nagrado Alojza Kocjančiča za posebne dosežki pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre.