Odpor: po resnični zgodbi mlade članice nizozemskega odporniškega gibanja
Žanr | biografski roman |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2024 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Nekoč |
Prevod |
Stana Anželj |
Spremna beseda |
Miha Pohar |
Ključne besede | 2. svetovna vojna, Dekleta, Judje, Nemška okupacija, Pogum, Svetovna vojna 1939-1945 |
Roman o izdaji in zaupanju, zvestobi in ljubezni.
Wilma Geldof je dolga leta delovala na področju duševnega zdravja in v Svetu za zaščito otrok na Nizozemskem. Od leta 2011 se v celoti posveča pisanju, je tudi kolumnistka in učiteljica pisanja. Doslej je izdala že 12 knjig, biografski roman Odpor pa je nizozemska pisateljica napisala že leta 2018 in je njen prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba temelji na resničnih dogodkih in govori o najmlajšem nizozemskem dekletu, ki se je med drugo svetovno vojno pridružila odporniškem gibanju. Avtorica je med pisanjem romana večkrat obiskala tedaj 91-letno Freddie Oversteegen in zapisala zanimivo življenjsko zgodbo. Spomladi leta 1940 se je Hitler obrnil proti zahodu in pred napadom na Francijo je moral zasesti tudi Nizozemsko, ki mu je stala na poti. Ko se je nizozemska predala, so Nemci nad prebivalstvom izvajali pritisk, najbolj na udaru so bili seveda judje. Cilj vseh je bil preživeti vojno. Takrat šestnajstletna Freddie in njena sestra Truus sta se odločili, da se priključita odporniškemu gibanju, kjer sta bili najmlajši članici. V romanu je predstavljeno nekaj njunih akcij, vendar vse žal niso bile uspešne. Srečata se z izgubo, tegobami vsakdana in hudo lakoto. Velikokrat sta se spraševali tudi o smiselnosti odpora, ki ni imel učinka in terjal veliko žrtev. Kljub vsemu sta vztrajali in uspelo jima je preživeti. Knjiga je namenjena mladim, starejšim od 14 let, a ker gre za tematiko druge svetovne vojne, knjigo priporočam vsem, ki jih to obdobje zanima.
Objavljeno: 23.04.2024 21:37:33
Zadnja sprememba: 23.04.2024 21:37:33
Verjetno sem celo boljša odpornica kot moški naše skupine, zato ker sem mlada. Denimo: moški bi pred vsako odločitvijo razpravljali ure in ure. Naposled pa sklenejo to, kar sem jaz mislila že na začetku. Pogosto se prva javim, da bi rada izpeljala akcijo. Ne zato, ker bi si jo tako želela, ampak ker me njihove dolge razprave spravljajo ob živce.
(str. 155)
»Pri tej starosti se ne bi smeli soočati s takimi stvarmi,« reče starka. Njen glas je tih in miren. Rahlo žalostno se nasmehne.
Zelo dobro jo razumem, a molčim.
»Ljudje se ne bi smeli pobijati,« reče. »Lahko ustrelijo vas.«
»Še nikoli ni nihče streljal name,« odvrnem.
»Ne veste, kaj še bo.«
»Po bitki je lahko vsak general,« pristavim.
Bežno se nasmehne. »Ni vas strah, da bi se zlomili,« reče. »To je hvalevredno …« Ampak nekaj ostaja neizrečeno in v njenem pogledu je nekaj žalostnega. Ne vem, kaj ni izrečeno. Ubijala sem in tega ne morem več spremeniti, a si vsak dan rečem, da tega sploh nočem spremeniti. Dobra akcija je bila. Tako pravi Frans, tako pravim tudi jaz.