Odsev

Obsežen in večdimenzionalen roman preko sijajnega srednjeveškega scenarija preide v sodobnejšo zgodbo. Kompleksna, doživljajsko bogata in metafizično globoko razraščajoča se subtilnost jezika bralcu nudi vrhunski užitek. Rdeča nit romana je ideja ljubezni, ki se oplaja skozi zgodovinsko, mitološko, alkimistično, trubadursko dojemanje in se s problematičnim hotenjem ter poskusih popolnosti, nesmrtnosti, absolutnosti, vedno neizogibno sprevrže v tragični konec.

Odsev poraja mnoga razmišljanja, odpira eksistencialna in psihoanalitična vprašanja o človekovi enkratnosti in identiteti, psihološki ujetosti v lastno telo in odnosih ter vplivih med dvojino in dvojnostjo. Leona in Marija sta izjemno povezani zrcalni dvojčici, posledično močneje izpostavljeni globokim težnjam ali po totalnem zlitju in transformaciji s sorodno dušo v novo enost ali popolnoma samotni izolaciji v samozadostnosti; pojavlja se ključni simbolizem ogledala. V usodno spontanem srečanju dveh najstnikov in intimnem razcvetu njunih duš dobimo občutek, da ju je možnost skrajne ljubezni našla za žrtvi.

Pri Filipu II. Francoskem opisuje zgodbo vraževerja in željo po večno deviški zaročenki. Celoten roman odseva epsko prepletenost dogodkov in neljubih posledic kljub medsebojni časovni oddaljenosti ter briše razlike med resničnostjo in fikcijo, saj je “ljubezen moškega in ženske, ki se srečata ob istem prepadu časa, vselej novo travmatično soočenje z idejo univerzalne ljubezni.”