Odvratne rime
Žanr | pesem, pravljica |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1995 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ilustracije |
Quentin Blake |
Ključne besede | Humor, Parodija, Pravljice |
Na smrt smešno
Naj spomnimo na genialno stvaritev Roalda Dahla Revolting Rhymes (1982). Gre za bizarne parodije šestih znanih pravljic, treh starih angleških (Trije prašički, Jakec in fižolček, Zlatolaska in trije medvedki) in treh Grimmovih (Pepelka, Sneguljčica in Rdeča kapica). Dahl v pesnitvah ponovno pove vseh šest, se pa njegove močno razlikujejo od prvotnih ne le v formi, temveč tudi v vsebini, vzdušju in poanti; Dahlove so precej brutalnejše od originalov, a osvobojene od vsebinske zacementiranosti klasičnih variant, saj se končno lahko pošteno nasmejimo in si oddahnemo od (sicer sladke) groze, ki nas je prevevala ob poslušanju pravljic v otroštvu. S spremembami v vsebini in burkaškim nastopom je zbanalizirana arhetipska funkcija pravljic, kar tudi dobro, osvobajujoče dene bralcu – enkrat se je dobro rešiti literarne tesnobe iz otroštva. (Resnici na ljubo: to ne velja za morebitne občutljive bralce.) Bi se pa morda v parodijah lahko našli novi arhetipi, saj je Dahlova knjiga že del splošne razgledanosti. Tako avtor pravljice s preseganjem njihove okrutnosti s svojo lastno demistificira, sicer tradicionalno pozitivni liki so lahko še okrutnejši kot negativci. (Rdeča kapica, na primer, prav postmodernistično prestopi v Tri prašičke in ustreli volka tudi tam. Pa ne samo njega.) Pesmi so napisane izredno duhovito, v hipnotični, dovolj dosledni rimi in ritmu nas posrkajo v divji svet objestnega, obešenjaškega, inteligentnega humorja.
Odvratne rime pa imajo še eno osupljivo dimenzijo: prevod Milana Dekleve je izvrstna prepesnitev v slovenščino in domiselno zajema pomene in smisle originala, ga pa marsikdaj celo prekaša v duhovitosti, pa tudi v jezikovni domiselnosti, spretnosti izražanja, besedni metaforiki. Redko naletimo na tekst, ki bi v slovenščini toliko bolje zvenel, marsikje povedal več na vsebinski ravni in potenciral duhovite ideje angleškega originala. Diapazon slovenskega besedišča je fantastičen v svoji adekvatnosti Dahlu: od uporabe arhaizmov, malo uporabljanih, a sočnih fraz do igrivih formulacij, ki prinašajo slovenskemu bralcu še dodatne bralne užitke.
Objavljeno: 27.03.2020 14:09:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:55
A v pripovedki, saj me bo še zvilo,
se Zlatolaski ni prav nič zgodilo,
zverina mala je lepo odšla,
med vzklikanjem otrok: ”Odlično! Hej! Hura!”
”Sijajno, Zlatolaska, ti si sila,
še sreča, da si se rešila!”
Če bi bilo po moje, bi tatica mala,
precej bolj bedno, klavrno končala.
”Ojej, ni kaše!” bi mladič zakričal,
”Le kdo jo je pojedel? To ni prav!”
”Ne tuli, pojdi gor,” bi rekel oče,
”ker kaša mirno spi in vstati noče.
V dekletu je, ne bo je treba greti,
zato pa moral boš obe požreti.”