Oglas za hišo, v kateri nočem več živet : izbor iz kratke proze
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Nives Vidrih |
Ključne besede | Družbena neenakost |
»Naš fant, ko sliši kapljat vodovod, že prime svinčnik in riše slapove v Niagari, naš fant, ko se zbode v prst, že gre vprašat, koliko stane pogreb tretjega razreda. Minimalne spodbude, maksimalni rezultati.«
Za literarne poznavalce najpomembnejši češki prozaist druge polovice 20. stoletja in doktor prava, za sodobnike upogljivi fizični delavec in mojster avtocenzure, za Slovence avtor romana »Stregel sem angleškemu kralju« z znano filmsko predelavo.
Prerez njegovega dela, zbirka mojstrsko prevedenih kratkih zgodb je živopisna. Na začetku branja imamo občutek, da obešenjaško in v enem zamahu kvačka okraske naivnemu socialističnemu vsakdanu. Zmota. Neobremenjeno se lahko smejijo le neobčutljivi. Literarni svet postaja stran za stranjo bolj beden in krut. Vrhunec zverinskosti doseže v zgodbi »Jarmilka«, kjer v cenzurirani različici Bohumil neprodušno zapre Pandorino skrinjico. Kljub bralčevi tesnobi strani in leta ustvarjanja kar letijo, dokler se starčevska modrost umirjeno ne zazre v od rje načeto železno zaveso, iščoč vkovani biser.
Objavljeno: 05.10.2015 07:20:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:00
Samo pri zamreženem oknu kopalnice je na okenskem okvirju ležala glava na pol nore kaznjenke, ki je poslušala, kako na streljarni ariston igra Harlekinove milijone. Solza se ji je kot briljant bleščala v prstanu očesa. Ljudje si vedno, kadar so na dnu, tako napolnjujejo oči z lepimi predmeti. Svet je poln umetnosti, samo znat se je treba razgledat in se potem zaupat neizčrpnemu šepetu, malenkostim, hrepenenju in želji.