(O)graditi srečo

52 pesmi ustvarja svet, kjer ni prostora za temo, kjer se navadno in vsakdanje s posebnim pesniškim pogledom spremeni v posebno in enkratno. Svet Artačeve je svet, kjer »strah postane hrast«, kjer se vsaka krhkost in problem spremenita v moč in pozitivno misel, kjer so tudi zoprne banalnosti tu zato, da se nam skoznje razodeva višji smisel. Bogat pesniški jezik številnih kontrastov, besednih figur, literarnih evokacij (Beležnice Srečka Kosovela, Lepa Vida, roman Kreda in hijacinte …) na eni strani in neobičajni, na videz prav nič poetični literarni motivi iz čisto vsakdanjega, tudi gospodinjskega sveta na drugi strani, ustvarjajo do bralca odprto, nehermetično poezijo, ki deluje lahkotno, pozitivno, celo otroško igrivo. Zbirka je hvalnica ženski. Ženski pesniški pogled na svet je tista skrivnostna sila, ki življenje spreminja v čudež, je moč, ki peko palačink spremeni v meditacijo o popolnosti, čiščenje šip v odstranjevanje (duhovnih) zaves, vrtinec gospodinjskih opravil v čas za ples misli v »srebrnih čevljih domišljije«. Ženska je tista sveta in zato neizrečena čarobna moč v pesmi Uganka, ki zaznamuje celotno zbirko. Majda Artač Sturman je tržaška Slovenka, Trst je prisoten v kar nekaj pesmih, kjer je avtoričin odnos do mesta podobno polemičen kot pri drugih – ne le slovenskih – avtorjih iz tega območja: Trst je »trd kot trn«, »mesto, polno samega sebe / mesto, bolno samega sebe«, mesto, ki ne daje več kruha svojim otrokom, mesto, ki ga je potrebno prevetriti. V Marčni pesmi št. 2 pa je Trst tudi prizorišče še enega čudeža, kjer navadno postane posebno: spontani neznankin pozdrav v slovenščini je tu svetel in zveneč, pravi balzam za avtoričino dušo – biserček, ki bi drugje neopažen potonil v pozabo. Poezija Majde Artač Sturman je kot morje v kanglici. Navdušeno pesniško igranje in hkrati dragoceni ujeti košček neskončnosti. Branje zbirke (O)graditi srečo vsekakor povzroča sproščanje endorfina.