Ogrlica/ovratnica
Žanr | družinski roman (tudi rodbinski), zgodovinski roman |
Narodnost | slovaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Sodobnost International |
Zbirka |
Knjižna zbirka Horizont |
Prevod |
Andrej Pleterski |
Ključne besede | Druga svetovna vojna, Družine, Judje, Komunistične države, Komunizem, Nacionalizacija, Slikarji, Umor |
"Prej, vmes, zdaj"
Dve družini, dve usodi, dve ženski. Iboja že priletna, Sara v zrelih letih. Kar pa za samo zgodbo niti ni toliko pomembno. Manjše mesto na Slovaškem. Obe ženski sta potomki judovskih družin, ki sta vse do druge svetovne vojne in še po njej veljali za dokaj premožni. In bi lahko bili še naprej, če ne bi bili judovski. Če so že Nemci vihali nos in skrbeli za čisto arijsko raso, povojni komunisti niso bili nič bolj tolerantni. Pred bralcem se razgrinjajo življenja članov družin lastnika hotela in lastnika modnih salonov. Ponižanja s strani trenutnih oblastnikov doživljajo tako eni kot drugi. Ibojina starša po vojni (vmes) ponikneta v Franciji. Za očeta se pobeg iz “komunističnega raja” tragično konča, nič manj tragično ni nadaljnje življenje njene mame. Staremu očetu v zahvalo, ker je pomagal prikriti umor, odvzamejo hotel, kar ga moralno zlomi. Družina Sarinega očeta Imra se mora med vojno (prej) skrivati, kar je za njegovo mamo prehudo. Imro po vojni uresniči svojo slikarsko nadarjenost. Med študijskimi počitnicami pa je priča zločinu, ki podre vse njegove iluzije o načelnosti. Telesno se zlomi, še preden se zmore uresničiti v umetnosti. In nekaj let kasneje za seboj potegne še ženo, Sarino mamo. Sara se mora od takrat znajti sama, tudi njihova vila je nacionalizirana. Šele mnogo let pozneje (zdaj) sme dostojno urediti očetovo zapuščino. Pa tudi Iboja dobi priložnost, da razreši svojo travmo iz otroštva. Kratka poglavja romana, ki so naslovljena in podnaslovljena vsako zase, spominjajo na dramske didaskalije. Kar ob pomoči poetičnega jezika, polnega metaforike, še dodatno razgiba dogajanje. Topla, nežna zgodba, ki ničesar ne olepšuje, ampak dejstva prikazuje v vsej njihovi krutosti. Le razlaga naslova je prepuščena bralcu samemu.
Objavljeno: 07.11.2019 14:48:31
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:59
Vroča noč, blodnjavi glasovi, veter v elipsah. Hiša je hreščala, škripala, pokljala: les, steklo, pohištvo, tapete, parket, in ko je Sara prižgala luči, so s smrtnim zvokom postopoma zacvrčala telesca vešč na golih žarnicah.
Koliko ljudi gre skozi življenje kar tako, neopazno, kot te vešče ali kot enoletnice, kratko, lahno, skorajda nevidno, domala s sramom, da sploh so, saj jih nihče ne bo pogrešal, kot bi za seboj pometli vse sledove, za svojim pajčevinasto rahlim bivanjem, je pomislila Sara in se na postelji usedla pokonci.
Str. 7