Oko leoparda

Prihodnost Afrike se bo odločala ob vprašanju, kaj se bo zgodilo z afriškimi ženskami, razmišlja. Medtem ko moški v vaseh posedajo v sencah pod drevesi, ženske delajo na polju, rojevajo otroke, milje in milje daleč na svojih glavah prenašajo po petdeset kilogramov težke vreče. Moja farma, na kateri so zaposleni pretežno moški, gotovo ni verodostojna podoba Afrike. Afriške ženske so tiste, ki nosijo črno celino na svojih glavah. Človek vidi v njih prave silake z nezlomljivo samozavestjo, ko jih takole gleda s težkimi tovori na glavi, nikoli pa ne pomisli, da jim taka bremena lomijo hrbte.
Joyce Lufuma je morda stara petintrideset let. Štiri hčere je spravila na svet, pa ima še vedno toliko moči, da čvrsto udarja s kolom po koruznem zrnju. V svojem življenju ni nikoli imela priložnosti za razmišljanje, samo za delo, garanje za preživetje. Morda je kdaj medlo upala, da bodo njene hčere dobile priložnost za drugačno življenje. Vse njene sanje so posvečene njenim hčeram.
Kol, ki razbija po koruzi, zveni kakor tolkač pri bobnu. Afrika, to je ženska, ki drobi koruzo, pomisli. To je nujno izhodišče za vsako razmišljanje o prihodnosti te celine.
Joyce Lufuma odloži kol in začne sejati zdrob. Od časa do časa pogleda proti njemu, in ko se njune oči srečajo, se nasmehne, da se zableščijo njeni beli zobje. Delo in lepota sta nujno povezani, pomisli. Joyce Lufuma je najlepša in najbolj dostojanstvena ženska, kar sem jih kdaj spoznal v življenju. Moja ljubezen do nje temelji na spoštovanju. Njeno čutnost zaznavam v njeni nezlomljivi volji do življenja. Na tej točki je mnogo bogatejša od mene. Njeno bogastvo je v trudu, s katerim ohranja svoje otroke pri življenju, s katerim skrbi, da jim vedno lahko da kaj jesti, ne da bi ji bilo treba gledati, kako ugašajo zaradi podhranjenosti in kako jih v krstah odnašajo na pokopališča v hosti. (str. 300)