Okruški mojega življenja

Slikarka Alenka Gerlovič je s pomočjo novinarke Neve Brun uredila svoje zapiske in tako so nastali ti njeni spomini. Otroštvo je preživela v Brežicah, leta 1929 pa je oče dobil službo kot ravnatelj splošne bolnice v Ljubljani, kasneje v Polju, in družina se je preselila v Ljubljano. Tu so otroci nadaljevali šolanje. Alenka je zelo rada brala, in na podlagi prebranih knjig je razvila močan občutek za zatirane ljudi, tako je že kot najstnica sanjala o tem, kako bo reševala Indijance v Ameriki in pomagala Ghandiju izgnati Angleže in osvoboditi Indijce. Tudi izbira študija, študirala je slikarstvo na likovni akademiji v Zagrebu, je bila kaj nenavadna za dekle tistega časa. Diplomirala je v času, ko se je v takratni Jugoslaviji začela druga svetovna vojna. Vrnila se je v Ljubljano in svojim močnim socialnim čutom se je takoj vključila narodnoosvobodilno gibanje, sprva kot aktivistka OF, potem, ko so očeta odpeljali neznano kdo neznano kam (šele po vpojni so zvedeli, da so ga še tisto noč ubili in zakopali neznano kje), pa se je odločila za odhod v partizane. Tu je s svojim strokovnim znanjem pomagala v partizanskih tiskarnah. Spoznala je Vita Globočnika, poročila sta se a mož je takoj po vojni umrl. Po vojni je šestindvajsetletna vdova delala v glavnem kot likovna pedagoginja po raznih šolah in šele po upokojitvi se je spet posvetila slikanju in potovanjem. Njena življenjska pot je polna različnih doživetij, srečevala je polno ljudi, ki so se zapisali v našo (tudi kulturno) zgodovino, njene prigode, potovanja in anekdote popestrijo in ohranjajo njeno življenjsko pripoved živo in zanimivo. Ob tem pa se tudi veliko posveča razmišljanju o svojem ustvarjanju. Njen ustvarjalni in razmišljujoč duh jo preveva še v njenih devetdesetih letih, ko prizna, da njej ni nikoli dolgčas, saj jo vse zanima.
Knjigi so dodani utrinki iz ocen o slikarstvu Alenke Gerlovič.