| Žanr | pesem |
| Narodnost | kreolska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | Lud Šerpa |
| Zbirka |
Klasična šerpa |
| Prevod |
Veno Taufer Jure Potokar |
Derek Walcott je prejel 1992 Nobelovo nagrado za literaturo. Umrl je marca 2017 kot karibski poet, tudi slikar, dramatik, gledališki in umetnostni kritik, potomec sužnjev, ki je rad adaptiral svetovna književna dela s karibskimi protagonisti. V pisanju uporablja časovne preskoke in povezave, samorefleksivnost, kot avtor vstopa kot oseba v tekst, je melodičen, senzitiven in predvsem izjemen stilist. Zaslovel je ravno s prejemom Nobelove nagrade, saj do takrat ni bil posebej znan. Motivi so vzeti iz karibske narave, morja, iz vsakdana ribičev in njihovih medsebojnih konfliktov. V pesmih rad prepleta mite in ustna izročila otoka Sv. Lucija, kjer je živel in deloval.
Objavljeno: 18.10.2017 13:40:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:03
– A vrsta živi v zvokih, / ki nevedne sence jih požrejo, / srebrne samostalnike pa odvržejo / in barke usta odprejo. (str.5)
– prignal je srce, kakor obkrožen tu / z razstresenim srebrom na valovih, surovimi lasmi gozda, oblimi / prsmi mlečnih zalivov, palmami, čredami, zelenimi in mrtvimi //str. 7
-… prizadevam si, kot si podnebje išče stil, pisati / stih, hrustljav kot pesek, kot sonce jasen, / hladen kot skodran val, navaden / kot vedro otoške vode; / kot dnevniški zapisovalec torej / začinim njih s soljo zastrašene sobe
– strem morsko uš in povzročim, da se razcepi grom. (str.12)