Olga
Žanr | ljubezenski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Žepna Beletrina |
Prevod |
Brane Čop |
Ključne besede | Moški in ženske, Nemčija, Odnosi med spoloma |
Olga je ljubezenski roman, ki ga je nemški pisatelj naslikal na ozadje boleče preteklosti svoje države, s katero se je soočil tudi v izredno uspešnem romanu Bralec. Olga je dekle slovanskega porekla, ki po smrti staršev odrašča v germanskem okolju v času, obremenjenem z nacionalsocialističnimi sanjami o veliki Nemčiji. Čeprav jo je v uvodu v roman avtor označil za dekle, ki najraje »stoji in gleda«, je Olga veliko več kot le to. Nenaklonjenemu okolju in zgodovinskim okoliščinam navkljub se ne odreka svojim sanjam in hrepenenjem. Njena zgodba se združi z zgodbo Herberta, s katerim sta si tako zelo različna. Tudi sam je obremenjen s časom, v katerem se je rodil. Svojo bit je poistovetil s praznimi sanjami in se blodnjav izgublja v iskanju smisla, medtem ko Olga ostaja sama z upanjem, da bo spregledal svoje utvare. Odliko romana vidim predvsem v tenkočutnosti, s katero je avtor umestil nastopajoče v čas in okolje, ki sta jih oblikovala. Pisanje je iskreno in neizumetničeno, protagonisti so otipljivi in dihajo z bralcem. Če k temu dodamo še kanček napetosti, v kateri nas Schlink drži vse do konca romana, je delo vsekakor vredno prebrati.
Objavljeno: 13.11.2020 12:43:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:40
»Kaj boš z neskončnostjo, če jo boš dosegel?«
Herbert je umolknil in se zagledal v daljavo. Tudi Olga se je zravnala. Kaj je videl? Polja repe. Zelene rastline in rjave brazde v dolgih vrstah, najprej ravne, ki nato zaradi terena zavijugajo proti obzorju in se nazadnje stopijo v eno samo zeleno površino. Posamične topole. Skupino bukev kot temen otok v svetlem morju repe. Nebo je bilo brez oblačka, sonce jima je stalo za hrbtom, da je pred njima vse zažarelo – zelena barva rastlin in dreves pa še rjava barva tal. Kaj je videl on?
Obraz je obrnil k njej in se v zadregi smehljal, ker ni znal naprej, čeprav je bil prepričan, dam mora obstajati na njegovo vprašanje odgovor, za njegovo hrepenenje izpolnitev. Rada bi ga objela in ga pobožala po glavi, a si ni upala. Herbertovo hrepenenje se je je dotaknilo kot hrepenenje otroka po svetu. Ker pa ni bil več otrok, je v njegovem hrepenenju, vprašanju, dirjanju začutila obup, za katerega še sam ni vedel.
(str. 27)