Oltar za mater

Ferdinando Camon, italijanski novinar in kritik, pisatelj in pesnik, rojen leta 1935 v italijanski deželi Benečiji, v majhnem kraju blizu Padove. Je sloveč pisatelj, napisal je okoli petnajst literarnih del in zanje prejel skoraj toliko nagrad. Preveden je v čez dvajset jezikov. Zaslovel je že s prvim romanom: Peti stan, 1970, za katerega mu je Pier Paolo Pasolini napisal vzneseno in odmevno uvodno besedo in knjiga je bila nemudoma prevedena v francoščino. Sledil je roman Večno življenje, 1972, Zahod, 1975; Bolezen, imenovana človek, 1981; Zgodba o Siriju, 1984; Ženska v mreži, 1986; Spev kitov, 1989 in druge. Po letu 2000 ni veliko pisal, pred tremi leti pa je izšel roman Moj rod, ki sodi v njegov družinski cikel.
Ferdinando Camon, kot sam pravi, piše zaradi maščevanja (vendete) za vse tiste, ki one čase niso znali ne čitati ne pisati, tudi njegovi starši ne, ki so se prestrašili slehernega pisma, ne vedoč kaj piše v njem, in so pomoč morali poiskali pri oblasteh ali pri cerkvenih ljudeh. Že od tedaj, kot otrok, je vedel, da je pisava simbol moči.
Oltar za mater je globoko poetična, strastna pripoved, ki opisuje vaško življenje v vsej svoji težaški lepoti, vse od revščine pa do ponižnega vztrajanja v skrajno etičnem odnosu do stvarstva okrog sebe. Avtor počasi, v posebno milem, preprostem slogu kmečke govorice razpleta zgodbo, prežeto s potankostmi o navadah ruralnega osrčja Benečije, o njenih ljudeh, poimenuje jih »ciklus poslednjih«, ki se z dušo in telesom zvesto oklepajo starožitnih vrednot in krščanske etike, ki se tudi sicer izkazuje kot temelj te civilizacije in kulture. Torej o ljudeh, ki so v svoji nedopovedljivi, a njim samoumljivi revščini, skromni in vdani zaradi pomanjkanja in gorja, pa vendar mogočni v vsej svoji človeški dragocenosti.
Avtor piše o njih z veliko pieteto. Pred nami je pretresljiva in iskreno etična pripoved o revni kmečki družini, očetu, treh bratih in sestri in o materi, ki umre, ko otroci še niso bili dorasli. V zgodbi ni imen, poimenujejo se: oče, mati, sin, brat, gospa, gospodična… Le materino ime je enkrat samkrat sramežljivo omenjeno, ko sinova najdeta kupček zbledelih fotografij, ki mater kažejo mlado, preden se je omožila. V spomin nanjo jih želita povečati in šele v fotografskem laboratoriju obotavljivo izvemo, da je bila lepa in da ji je bilo ime Helena. In po nekaj straneh še to, da so jo doma klicali Neni. Čudovita metafora za brezimne, majhne ljudi iz tistih časov, iz tistega kraja, iz te zgodbe.
Zgodbo od začetka do konca pripoveduje sin. – O materi.. Bila je lepa. Kakšen zvezdni trenutek v 15. poglavju! Toliko ganljivejši po tolikih grenkih, a nikakor ne zagrenjenih spominih, namreč, zaradi majhne skrivnosti, ki jo je bila varovala, a je sin vedel zanjo, za njen mali »greh«: mehak klobčič bombaža in majhno polprazno škatlico s pudrom. Preden se je odpravila k maši, jo je odprla, se napudrala in nato odvečni puder skrbno pobrala z lic. Ko je sivela, je nekakšno vejico namakala v nekakšno tekočino, menda jodovo tinkturo, in si jo nanašala na sive pramene – “… ni se hotela postarati, preden je bila mlada”.
Pripoved se dogaja izmenjaje, zdaj v sedanjosti, zdaj v preteklosti. Najdrobnejši spomini silijo v sedanjost.
V soparni vročini tistega dneva nosijo materino krsto k pokopu. Tiho in zatopljeni vsak vase stojijo ob grobu, le očetu se malone neslišno premaknejo ustnice – “…toda tako lepa”. Bila je srce družine. Iz spoštovanja in ljubezni ji oče sklene postaviti z bakreno pločevino okrašen lesen oltar – most med živimi in mrtvimi.
Bolan, utrujen, z bolečim kolenom in z oteklimi rokami žaga les, izdeluje železne zakovice in tolče baker, ki ga je izrezal s kotličkov in ga z največjo zbranostjo in natančnostjo oblikuje –
in svet okrog njega ne obstaja več.

Samo kdor ima pred očmi, da obstaja smrt, vztraja v resnici; drugi vedno delujejo z miselnim pridržkom, smrti se bojijo, zato ne mislijo nanjo, kakor da je ne bi bilo. Stvari, ki jih delajo, morejo biti lepe, inteligentne, veličastne. Ne resnične, kar je veliko več.

Oltar so z vaško procesijo posvetili, oče se je komaj še držal na nogah: »Ut meum ac vestrum sacrificium fiat apud Deum Patrem omnipotentem.« *

To je pripoved sina, ki svoje življenje zapisal moči besede in z njo tudi sam postavil materi spomenik.
Roman nikakor ni kakršnakoli sentimentalna družinska zgodba, je izbrano branje za bralce z občutkom za resnično kot tako, kot je avtor zapisal v knjigi in je citirano tudi v tem zapisu .

Na koncu knjige je zelo dobrodošel Dodatek z zanimivimi podatki o romanu in avtorju in o času, v katerega je postavljena zgodba. Urednik Jože Horvat pa je dodal prispevek Svetost na podeželju, kratko študijo o avtorju in njegovem delu. Roman je v slovenščini izšel prvič leta 1978, v zbirki Moderni pripovedniki, pozneje pa še nekajkrat pri različnih založbah.
(*Op. prev. Naj sprejme Oče, vsemogočni Bog, vašo in mojo daritev.)