Opoldne zaplešejo škornji

Na začetku je bila ljubezen. Ali pa vsaj možnost zanjo, simpatija, ki se je porajala med mladima človekoma, Vencljem in Marjeto. A bila je tudi vojna, zelo neugoden čas za sanje mladih ljudi. Vencelj in Marjeta sta namreč glavna protagonista romana, katerega tematika predstavlja poslednji boj Pohorskega bataljona v začetku leta 1943. Oba sta bataljonska borca, družbo pa jima delajo še drugi liki, med njimi sedeminšestdeset preostalih partizanov ter dva tisoč vojakov nemške vojske, ki so se usodnega dne soočili na visoki pohorski planoti.
Dogajanje romana je postavljeno v resnični zgodovinski okvir, ki natančno upošteva kronološke okoliščine spopada ter število udeležencev na obeh straneh, popolno umetniško svobodo pa si je pisatelj dopustil pri nekaterih dogodkih in literarnih likih, ki jih je v ta okvir postavil. Njihove zgodbe so sicer podrobno izdelane, karakterno poglobljene in predvsem zelo intimne, z vsemi človeškimi hrepenenji in slabostmi, z vidika zgodovinske resničnosti pa pretežno anonimne. Vencelj in Marjeta sta kot partizana še zelo zelena, na Osankarico sta prispela tik pred zdajci, le nekaj dni pred veliko bitko. Pobudnica je bila Marjeta, v dolini je ob hudem nemškem terorju že sedanjost nevarna in negotova, o prihodnosti pa sploh ni za razmišljati. Poleg tega se je zapletla z Vencljevim očetom, ki je zanjo in njenega mlajšega brata poskrbel po smrti njunih staršev. Razpeta je med platonično naklonjenostjo do ljubega ji Venclja ter občutkom dolga do starega zapeljivca, kateremu v znak hvaležnosti in poravnave računov celo uspe izterjati njeno telo. Venclju Marjeta pomeni največ na svetu, zato ji sledi. Za seboj pusti osovraženega očeta, drugih nima, morda le še znanca in vrstnika Filipa. Nista prijatelja, pa tudi odkrita sovražnika ne, eden je Nemcem naklonjen, drugi proti njim, eden je vzvišen meščan, drugi preprost pohorski fant, njune bitke pa se odvijajo predvsem na štiriinšestdesetih bojnih poljih, ko navdušeno igrata šah. Vencelj, ki izvira s pohorske kmetije, se je pri študiju v mestu že navzel meščanskih navad. Kot novinec pri partizanih vzbuja nezaupanje, čemur pripomore tudi njegov polikani videz. Vendar je po značaju odkrit, osebnostno izdelan in idealističen. Med partizani velja omeniti še politkomisarja Tropina, častihlepnega hrusta, katerega telo je vedno lačno hrane, um pa oblasti, karizmatičnega zdravnika Grofa in predvsem Kelihe. Oče Kelih in njegovi sinovi Črni, Suhi in Tanek so romaneskni ekvivalenti Alojza, Lojzeka, Pepčka in Vančka Šarha, resničnih zgodovinskih osebnosti, ki v pohorskem spominu zasedajo legendarno mesto. V starem Kelihu Kodrič ohrani lastnosti poštenjaka in uporne pohorske korenine, kot nam ga prikazuje zgodovina. Očetovsko bdi ne le nad svojimi otroki, ampak tudi nad ostalimi borci, kot razgledan kmet pa je sposoben tudi poglobljene politične debate.
Kodričevo pripovedovanje odlikuje naraščajoča napetost, ko bralca preko prigod, stisk in medsebojnih odnosov svojih junakov popelje do znanega tragičnega konca. V zraku je čutiti napetost, zametke panike, vonj bližajočega propada. Ob zgodbi Pohorskega bataljona se bralcu ponuja asociacija na bitko več tisoč let prej, v stari Grčiji, ko je tristo Leonidasovih Špartancev branilo položaj pri Termopilah pred neprimerljivo večjim perzijskim sovražnikom, nato pa so bili premagani zaradi izdajalca v svojih vrstah. Tudi Pohorski bataljon je namreč imel svojega Efialta, k njegovemu koncu je pripomogla izdaja. Prikaz zadnjega boja nas popelje v peklenski kaos, ko uspejo slabo oboroženi partizani dve uri kljubovati premočnemu sovražniku. Avtor je pri tem opozoril na vso brutalnost, ki jo vojna lahko prebudi v ljudeh. Na Osankarico je med nemške vrste pripeljal tudi Filipa in ga soočil z Vencljem.
V romanu torej nastopa precej razgibanih likov, za katere je značilno, da so negotovi vase, že skoraj bipolarni, izgubljeni v kruti realnosti, v katero jih je vrgel tok zgodovine. Stanje svojih junakov, povsem običajnih ljudi, ki so se znašli v ekstremnih življenjskih razmerah, je Kodrič podkrepil tudi s stilom pisanja, v katerem navrženi, prelomljeni, vrinjeni stavki ustvarjajo svojevrsten pripovedni slog.