Oskar in gospa v rožnatem
Žanr | kratka zgodba, mladinski roman |
Narodnost | belgijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Vale-Novak |
Zbirka |
Avtorji |
Prevod |
Maja Novak |
Ključne besede | Bolni otroci, Levkemija, smrt otroka, Upanje |
"Od danes naprej boš opazoval vsak dan in si rekel, da šteje za deset let." (str. 33)
Desetletni Oskar preživlja svoje zadnje dneve v bolnišnici. Po presaditvi kostnega mozga se počuti, kot da je vse razočaral; najprej zdravnika in z njim vred vso bolnišnično osebje. Levkemija namreč napreduje kljub presaditvi kostnega mozga in kemoterapiji. Celo Oskarjevi prijatelji iz bolnišničnih postelj – Šunkca, Einstein in Pop Corn – kar oglušijo, ko le omeni besedo ‘umreti’. Tudi na starša se tokrat ne more opreti, sama sta namreč preveč prizadeta ob sinovi bolezni in grozeči prognozi. O smrti se lahko pogovarja le z mamko Rozo. To je ena od gospa v rožnatih haljah, ki prihajajo v bolnišnico krajšat čas bolnim otrokom. Je najstarejša med njimi. Oskarju predlaga, naj vsak dan napiše pismo Bogu. Zaupa naj mu svoje misli in vsak dan zaprosi za eno stvar. Po začetnem oklevanju fantič to res naredi. Ker ima pred sabo le še dvanajst dni življenja, se z mamko Rozo dogovorita, da bo vsak preživet dan štel za deset let. In Oskar v teh dneh preživi vse svoje življenje, med pogovori z Bogom in mamko Rozo dozori, z njim vred pa tudi mi, bralci te dragocene zgodbe.
Kljub težki temi nam po prebrani knjigi ostane v srcu topel občutek. Precej pomembno je, da se z otroki in na splošno z ljudmi v današnjem času pogovarjamo (in beremo) tudi o smrti.
Objavljeno: 17.11.2023 14:06:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:18
Staršema sem poskusil pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni. Jaz, ki jih štejem sto, vem, o čem govorim. Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki. Pri desetih ali dvajsetih lahko v življenju uživa vsak cepec, pri stotih, ko se ne moreš več ganiti, pa je treba napeti možgane. (str. 88)