| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | estonska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | KUD Sodobnost International |
| Prevod |
Julija Potrč Šavli |
| Ilustracije |
Anne Pikkov |
| Ključne besede | Domišljija, Medgeneracijski odnosi, Osamljenost |
Med poletnimi počitnicami mora Oskar na deželo k babici. Kar mu sploh ni všeč. Ni prepričan, da bo na deželi tako krasno, kot ga prepričuje oče, še posebej zato, ker bo pri babici čisto sam. Za povrh pa je doma pozabil svoj telefon. Le kaj bo počel dolga dva meseca?! Pohajkovanje in nogomet z vaškimi fantiči mu ne dišita, pri družabnih igrah z babico se dolgočasi. Da bi se malo zamotil, nekega dne brska po babičini lopi in najde kos lesa. Lepo ga pobarva in okrasi in si izdela telefon. Ve, da telefon ni pravi, a si ga za šalo vseeno ponese k ušesu in pokliče likalnik, da ga povpraša, če je tudi on tako osamljen kot sam. In likalnik se mu oglasi, pa za njim še ogledalo, omara, zajemalka in Oskar kmalu ugotovi, da lahko s svojim čudežnim telefonom pokliče kateri koli predmet in se z njim pogovarja. Čudovito! Seveda ima kmalu polne roke dela, med predmeti je strašno zaželeno, če imaš roke in noge, da kaj premakneš, kje popraskaš, kaj poiščeš… ali odpelješ stol na potovanje okrog sveta. Celo spoprijateljiš se lahko s čudovito in navihano rdečo balončico, ki se pozibava na vrvici vrh breze. A treba je biti previden in nikoli ne smeš pozabiti, da je treba biti do vseh predmetov enako vljuden.
Objavljeno: 30.11.2020 20:26:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:25
Odšel je za hišo in pogledal proti rdeči piki na vrhu breze. Čez dan je veliko mislil na balončico, skrbelo ga je zanjo. A za zdaj je bilo še vse v najlepšem redu. Pomislil je, da pravzaprav ni lepo, če je že v naprej živčen. To je tako, kot da bi se že med kupovanjem kolesa bal, da boš nekoč z njim zapeljal v jarek in si do krvi popraskal koleno. Če padeš, pač padeš, takrat je čas, da potočiš solzo ali dve in ves nesrečen odšepaš domov. Zaenkrat je balončica še lepo na vrhu drevesa na babičinem vrtu, on pa ima v žepu čudežni telefon, s katerim jo lahko pokliče. Neumno bi bilo, če tega ne bi izkoristil in bi si le grizel nohte ter pogledoval proti vrhu breze.
Telefon je dvignil k ušesu.
»Halo, balončica!« je rekel. Zjutraj se je nanj razjezila in Oskar ni bil prepričan, ali se bo zdaj oglasila. Vendar se je.
»Halo, Oskar!« je rekla. Tokrat njen ni bil slišati vzvišen kot običajno, temveč prijateljski in očarljiv. »Kako si preživel dan?«
Oskar ji je vse povedal. Razgovoril se je o metli in zobni ščetki, o zalivalki, stolu, ki se je vrnil z dolgega potovanja, in o srečanju med sladkornico in vrčkom za mleko. Balončica se je zasmejala.
»Tebi se pa res ljubi ukvarjati z vsemi, ki potrebujejo pomoč!« je rekla. »Kar naprej jih tovoriš sem in tja. Videla sem, kako si nesel stol čez vrt. Pa tudi to sem videla, kako sta z zalivalko čepela skupaj kot dva psička. Enako sta se držala! Hihi! Torej je zalivalka prepričana, da so deževni oblaki njeni starši! Sama pa je narejena iz pločevine! Zabavne prijatelje imaš, ni kaj!«
»Kaj pa si ti počela?« je vprašal Oskar. »Danes ni pihal veter, tako da najbrž nisi mogla plesati.«
»Tu lahko počnem tudi veliko drugih stvari,« je rekla balončica. »Med drugim sem brala, kaj piše na listih.« (Str. 204-205)
