Oslepelo srce

Roman obetavne nemške pisateljice se začne leta 1945 v brutalnem povojnem kaosu Berlina, ko mati in sin bežita iz mesta, dokler mati otroka nazadnje ne zapusti na železniški postaji. To je uvod v zgodbo, ki bralca dodobra vznemiri in v njem prebudi željo po nadaljnjem branju, ki bi mu pojasnilo vzroke tega nerazumljivega dejanja. Avtorica ga odpelje časovno kakšnih trideset let nazaj, ko v mestu Lužice na skrajnem vzhodu Nemčije odrašča deklica Helene v relativno bogatem družinskem okolju, ki ga predstavljajo devet let starejša sestra Marta, hladna in duševno precej nestabilna mati z židovskimi koreninami ter oče, ugleden meščan, lastnik uspešne založbe in tiskarne, slepo zaljubljen v svojo ženo, za svoji hčerki, sploh za izredne intelektualne sposobnosti najmlajše Helene, pa nima večjega razumevanja. Ko se med prvo svetovno vojno oče pridruži vojski, začne psihično in materialno ravnotežje družine postopno propadati. Helene se ob naraščajočih sovražnostih vedno bolj psihotične matere navezuje na Marto, ko se oče težko ranjen vrne z bojišča in kmalu umre, pa sta dekleti popolnoma prepuščeni sami sebi. Navežeta stike z materino sorodnico v Berlinu in se k njej tudi preselita. Sedaj se v njunem življenju začne povsem novo obdobje, lahkoživo velemesto s svojimi čari obsede predvsem dekadentno, homoseksualno in od drog odvisno Marto, Helena pa stoji bolj ob strani in potrpežljivo čaka na ljubezen svojega življenja, ki bi zacelila rane zaradi materinega zapostavljanja.
Odlika romana, prejemnika Nemške književne nagrade, je prikaz razmer v Nemčiji in predvsem Berlinu od konca prve svetovne vojne preko lahkomiselnih dvajsetih let, vzpona nacizma do konca druge svetovne vojne. Dobro je izdelan tudi osrednji lik Helene z razvojem njene življenjske poti, šibka plat so stranski liki, avtorica se ponekod morda tudi preveč približuje slogu trivialne literature. Vsekakor pa je pred nami berljiv in napet roman, ki bo pritegnil širše profile bralcev.