Osvobojena : spomini

Tara Westover je 30-letna doktorica zgodovine z britanskega Cambridgea, ki je napisala spomine na odraščanje. Knjiga nas pusti odprtih ust, saj ne moremo verjeti, da je kaj takega, kar je opisala sploh možno. Tara je odraščala namreč v mormonski družini, ki je bila zelo posebna. Bila je najmlajša od sedmih otrok, vsi so se rodili doma, niso hodili v šolo in dolgo niso imeli rojstnih listov. Oče je bil avtoritativen, karizmatičen verski gorečnež. Mama je bila tiha, sposobna ženska z zdravilskim darom, ki se je v vsem podredila očetu. Živeli so na hribovski kmetiji in delali na očetovem odpadu, kjer je prihajalo do mnogih nesreč. Nesreče so se sicer v njihovi družini kar vrstile, ne samo na odpadu. Verjetno je bila za to kriva očetova duševna bolezen, ki jo na glas ni nihče priznal. Oče ni zaupal nikomur, niti zdravnikom, zato je vse svoje življenje skrbel za to, da bi bili samozadostni. Zdravnika niso nikoli obiskali, ampak jih je s svojimi domačimi zdravilskimi pripravki, zdravila mama. Toda z Indijanske princese, divje gore, pod katero je odraščala, je Taro vabil drugačen svet, ki ni živel po verskih dogmah. Odločila se je, da bo naredila izpit in začela s šolanjem na univerzi. Vstop na univerzo pa je pomenil tudi to, da je Tara vstopila v neko drugo realnost, ki ji nikakor ni bila poznana. Lahko se je pogovarjala s sošolkami, lahko je šla v knjižnico, na kavo. Lahko je odšla k zdravniku in zdravila so pomagala. Tara se je pogumno spopadla z novim življenjem, bila ena najboljših študentk, čeprav je tudi sama prešla hudo obdobje. Postavljena je bila pred izbiro ali izobrazba ali družina. Družina seveda njenega izobraževanja in načina življenja ni podpirala. Odločila se je za izobrazbo. Ostaja pa večno vprašanje. Kakšne so naše dolžnosti do družine v nasprotju z drugimi dolžnostmi (do prijateljev, do družbe, do samega sebe)? To je bilo tudi vprašanje, ki si ga je Tara Westover zastavila v doktoratu. Po doktoratu je Tara tudi prekinila stike z mamo in očetom, stike ima le s tremi brati. Takrat se je, kot pravi sama, osvobodila. Znamo ceniti, da lahko gremo v knjižnico, v šolo? Znamo ceniti, da s pomočjo izobrazbe razširjamo svoja obzorja, odraščamo? Znamo v sebi najti moč, se postaviti zase in slediti svojim ciljem? Tara se je čudila, da je sploh prestopila prag univerze in zdelo se ji je, da si tega ne zasluži. Ampak, če preberemo knjigo, se nam zazdi, da če si kdo zasluži doktorat znanosti, si ga ona. Iz nje vejejo neverjetna moč, pogum in želja po izobrazbi. Hkrati pa je opozorila na to, kako s pomočjo izobraževalnega sistema osebnostno rastemo in spoznavamo različne resnice. Se vsi zavedamo tega ali izobraževalni sistem jemljemo kot nekaj samoumevnega? Glede na prebrano ni čudno, da je bila po oceni New York Timesa uvrščena med deset najboljših knjig leta 2018. Verjetno bi bila lahko uvrščena med deset najboljših knjig sploh. Pa še tole. Tara je izolacijo izkusila že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ob tem se vprašamo ali nam je kljub trenutnim omejitvam, ob vsem, česar smo deležni, res tako težko?