Otočani s Hemsöja

Švedskega pisatelja Avgusta Strindberga dandanes najbolj poznamo kot dramatika. Manj znano je, da je pisal tudi romane. V slovenščino sta prevedena dva: Bedakova izpoved je prvič izšla leta 1921 v prevodu Frana Albrechta, drugič pa leta 1981 v prevodu Janka Modra pod naslovom Zagovor blazneža, tudi s prevedenimi uvodi, ki jih vsebuje izvirnik. Otočane s Hemsöja pa je prevedla Nada Grošelj. V romanu se je avtor naslonil na svoje počitnice v Stockholmskem arhipelagu, kjer je z družino počitnikoval več poletij. Vendar je samega sebe in svojo družino v zgodbo vključil zgolj kot stranske osebe. Glavna oseba je mladenič Carlsson, kmečki fant, ki se odzove želji starejše ovdovele ženske, da bi ji kmetijo na otoku znova spravil v red. Njen sin se namreč vse prerad ukvarja zgolj z ribolovom in lovom, skrb za živino in njive pa prepušča silam narave. Carlsson se zadeve loti resno in temeljito, v kratkem času je kmetija zgledno obnovljena. Poskrbi tudi za dodatni zaslužek, ko na otok privabi družino profesorja, torej meščana. Ob tem mu v oko pade profesorjeva čedna služkinja, ki pa ga prav po meščansko zavrne. Zato se začne smukati okoli svoje gospodarice, ki tudi sama razmišlja podobno. Odvije se bogata in hrupna gostija, ob kateri pridejo na dan sinove zamere do matere in nič kaj zgledno vedenje lokalnega pastorja. Carlsson zagospodari na kmetiji, a usoda se obrne. Zakonca doletijo nesreče, Carlssonovo nepoznavanje morja pa nazadnje pogubi oba. Za bralca najbrž ne bo toliko mikavna zgodba sama po sebi, ampak bolj okolje in narava, ki ju je Strindberg znal mojstrsko opisati. Naturalistični slog z nadrobnimi prikazi nečednosti bodo morda komu neprijetni, a tak je bil pač način pisanja v drugi polovici 19. stoletja. Že zaradi prej omenjenih posebnosti narave pa je še vedno lahko dobrodošlo branje.