Otočje drugačnega življenja
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Književno društvo Hiša poezije |
Zbirka |
Ginko |
Prevod |
Nadja Dobnik |
Ključne besede | Hoja, Narava, Politično nasilje, Sibirija, Taborišča |
Ko pristaneta plen in lovec na istem bregu
Na mejah ruskega daljnega vzhoda, v sapi Tihega oceana, ležijo dežele, za katere se zdi, da se jim je ustavil čas. V 70. letih prejšnjega stoletja so pripovedovalca zgodbe, mladega ruskega študenta geodeta, napotili na pripravništvo na meje vzhodne Sibirije. S helikopterjem se odpelje v vasico Tougour, od tam pa peš skozi tajgo, da pride do svojega cilja. Na poti sreča osamljenega moškega Pavla Gartseva. Ta mu pove zgodbo svojega življenja. Skupaj s štirimi vojaki je imel nalogo ujeti in pripeljati živega ubežnika iz delovnega taborišča. Zasledovanje ubežnika, ki se jim spretno izmika, postane prava pustolovščina. Med izmučenim vojakom in skrivnostnim plenom, ki ga zasleduje, se razvije izjemen dialog brez besed. Ko Pavel spozna ubežnikovo resnično identiteto, se mu življenje obrne na glavo in lov dobi vznemirljivo razsežnost. Na obzorju se pojavlja arhipelag Chantars, otočje drugačnega življenja. Andreï Makine se je rodil v Sibiriji in tam tudi odraščal. Kot tridesetleten je leta 1987 odšel na izmenjavo učiteljev v Francijo in tam tudi ostal in dobil politični azil. Piše v francoskem jeziku, vendar se v večini svojih del vrača v rodno Rusijo.
Objavljeno: 06.07.2020 13:37:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:01
Neizogibnost povratka me je navdajala z mučnim občutkom, z občutkom, da stojim pred vrati koče, skrite v gozdu, da skoraj že odprem vrata, potem pa si premislim in se vrnem v svoje prejšnje življenje. Tudi ostali so v tem zaključku našega tavanja morali videti zamujeno priložnost, da bi prestopili prag neznanega …
(str. 118)