Otočje Gulag : 1918-1956 : poskus umetniškega raziskovanja
Žanr | avtobiografski roman, spomini |
Narodnost | ruska literatura |
Kraj in leto izida | Kranj, 2007 |
Založba | Zelolepo |
Prevod |
Samo Savnik |
Ključne besede | Komunizem, Koncentracijsko taborišče, Nasilje, Revolucije, Totalitarizem, Zaporniki |
Dolžnost do živih je pretehtala nad dolžnostjo do mrtvih
Bralec skozi branje dobi občutek, kot da ga je avtor posadil v udoben in topel naslonjač, iz katerega lahko skorajda z občutkom prijetnosti zre na minus štirideset stopinj taboriščnih grozot, ki jih je preživljal prav avtor in njegovi sotrpini, žrtve preganjavice sovjetskega totalitarizma. Združljivost prijetnega branja in grozot junakov je možna, ker je avtor tako mojstrsko nepristransko predstavil sicer peklenske razmere taboriščnega življenja. Torej brez demoniziranja in sovraštva do svojih mučiteljev, zato pa toliko bolj pronicljivo in psihološko utemeljeno. Bralec tako ne postane žrtev poceni pravičniškega čustvovanja, ampak se lahko sprosti in uživa v trganju iluzij o smislu katerekoli ideologije… Literatura v najbolj žlahtnem pomenu besede.
Objavljeno: 12.12.2014 17:55:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:33
Z gozdarjem se je primerilo nekaj, o čemer je nekam nerodno pripovedovati: moral sem na malo potrebo, pri tej intimni zadevi mi je moral nekdo pomagati, ker sem imel roke zvezane na hrbtu. Da bi se vojaki z brzostrelkami ne poniževali – so gozdarju ukazali, naj me pospremi. V temi sva šla malce stran, in ko mi je pomagal, me je prosil, naj mu oprostim izdajo: “Taka je bila moja dolžnost. Nisem mogel drugače.”
Nisem mu odgovoril. Kdo naj o tem presodi? Izdajali so naju po dolžnosti in brez dolžnosti.