Otok izgnanstva

Rafael Cadenas (Barquisimeto, 1930) je pesnik, prevajalec in univerzitetni profesor. Na začetku šestdesetih let je bil član skupine ”Tabla redonda” in član KP v Venezueli. V času diktature Marcosa Péreza Jiméneza je bil zaprt in izgnan. Do leta 1957 je kot begunec živel na otoku Trinidad. Izdal je knjige: Zapiski iz izgnanstva (Los quadernos del destierro) (1960), Lažni manevri (Falsas maniobras) (1966), Spominska knjiga (Memorial) (1977), Neurje (Intemperie) (1977), Beležke (Anotaciones) (1983), Ljubimec (Amante) (1983), Izreki (Dichos) (1992), Poslovanja (Gestiones) (1992), Opombe o svetem Janezu od Križa in o mistiki (Apuntes sobre San Juan de la Cruz y la mística) (1995) in O Bašu in druge zadeve (En torno a Basho y otros asuntos) (2016). Leta 1986 je bil prejemnik Guggenheimove štipendije in častnega doktorata na Centralni univerzi v Venezueli. Gre za izvirno poetiko, večkrat nagrajeno, ki izpostavlja izkustvo izgnanstva kot eksistencialnega eksodusa. Pesem je prostor izrečenosti in praznin. Prostor mistike in prerojenja jaza. Pesnik se ukvarja z vprašanjem razosebljenega posameznika v praznini urbanega okolja. Razgaljeni jezik je tisti prostor, v katerem se utelesi pesnikov svet. Današnji človek je raz-središčen, brez-domovinski, raz-grajen. Pesnik si želi tišine. Nosi s sabo le tisto, kar mu je ostalo. In je sled – samega sebe podrži v lastnem naročju.