Otročjost

Primož Čučnik, ki je v slovenskem literarnem prostoru uveljavljen kot pesnik, je prejemnik prestižnih nagrad, od nagrade Prešernovega sklada leta 2008 do Jenkove leta 2011 in Veronikine 2012. S proznim prvencem Otročjost mu je odlično uspel preklop na drugo vrsto literarnega ustvarjanja.

Glavno vlogo zaseda zgovoren in razmišljajoč fantič, ki bralcu na dolgo in široko (to seveda v dobrem pomenu besede) razlaga svojo življenjsko zgodbo nekako od drugega leta starosti naprej pa do prvih razredov osnovne šole. S svoje otroške perspektive se loteva velikih življenjskih tem. Ena od njih je prehod s plenic na stranišče, pri čemer se zgleduje po svoji nekoliko starejši prijateljici Ingrid, s tem pa sprejema tudi modrost svoje stare mame, da je popolnoma vseeno, če lula kot punce, pomembno je, da lula sam. Odnos ima tudi do čisto prave smrti, s slutnjo katere prihaja k sreči v stik le za 1. november, ko njegova stara mama prodaja rože na ljubljanskem pokopališču Žale, mu pa ta dan v bistvu pomeni veselje, saj je povezan s pečenimi kostanji in sladkorno peno. Ali pa o vrtcu, nepotrebnem zlu, govornih napakah in religiji, vse to pa obravnava z naivno logiko, ki izpade prisrčno in duhovito in s katero bi bil svet gotovo boljši, kot je v resnici. Njegovo otroštvo je na splošno srečno, preživlja ga v varnem zavetju pravil, ki jih postavljata stara starša, pri katerih je v varstvu. Družbo mu delata sosedova otroka Ingrid in Janko, ki je tudi njegov najboljši prijatelj. Pod ne preveč strogim poveljstvom stare mame se lahko cele dneve potapljajo v čudoviti svet iger in življenje se zdi popolno. Živijo v ljubljanskem predmestju Jarše in v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja mesto do tja še ni s seglo v močni meri, bolj se spogleduje s podeželjem. S tem je povezana tudi varnost in posledično svoboda, ki jo uživajo otroci. Vzgojni pripomoček, ki ga zelo ceni, je potuha, s katero stara mama in mama včasih omehčata pravila. Kot sam pravi, mu ljubezni in potuhe ni manjkalo, zato je relativno dobro vzgojen otrok in ugotavlja, da so otroci brez potuhe zelo nesrečni. Prve razpoke se pokažejo, ko oče zapusti mamo. Dečka to sicer prizadene, a ne premočno, logično preračuna, da bo imel pač dve družini. Huje je, ko se z mamo preselita v Moste, ki postanejo sinonim za dolgčas. Ni prijateljev, ni stare mame in vse manj je potuhe ter vse več osovražene male šole, v kateri se ne dogaja nič zanimivega. Edino upanje je prava, resna šola, katere se zelo veseli. Pa tudi mesto postaja vse bližje. Okusi pico, pokuka v gledališče in začne obiskovati knjižnico. In končno dočaka šolo, ki je poligon za nova spoznanja in dogodivščine, ki jih je naš mali pripovedovalec tako željan. Sicer nastopita tudi večji red in disciplina, a vsaj dolgčasa ni več in možnosti za razširitev obzorij je nešteto.

Avtorju uspe na nevsiljiv in duhovit način prikazati, kako pomembna so leta otroštva in zgodnje mladosti, ko pridobivamo izkušnje, ki nas kasneje determinirajo kot odrasle ljudi