Otrok džungle

Znotraj skupine je vladala urejena družbena struktura. Poglavarja so lahko odstavili kadarkoli, če ni deloval v blagor skupine. Odločitve so sprejemali skupaj. Fajuji so živeli v svetu, kjer je čas obstal. Lovili so z loki in puščicami, drevesa za drevake in kolibe pa podirali s kamnitimi sekirami. Bambus so uporabljali za netenje ognja in rezanje mesa, drevesno skorjo pa predelovali v nosilne mreže in vrvi. Niso poznali denarja, ne lastnine, ne skrivnosti, ne laži. Vsak posameznik se je poistovetil s skupino, zasebnega življenja ni bilo. Kolikor mlajši je bil član plemena, toliko nižje je bil na družbeni lestvici. S starostjo si je prislužil spoštovanje, čast in priznanje. Bogastvo se je merilo po številu otrok in divjih prašičev.

Starši so me naučili, da ljubezen premaga zlo, da je treba nastaviti drugo lice, kadar te kdo udari, da je treba dati tistemu, ki te okrade, še kaj zraven. Da moramo odpuščati in sprejemati. Fajuji so s tem uspeli, našli so svoj mir. Zakaj pa tu ni delovalo? Kako naj bi odpustila ljudem, ki so mi prizadejali toliko hudega? Pred mojimi zaprtimi očmi se je zvrstilo toliko obrazov, ki jih sovražim, kot film v neskončni zanki. Ljudje, ki me sploh niso poznali, so me obsodili, mi iztrgali otroka. Tega še vedno ne morem razumeti.

Sovražno sem zrla na deželo, ki je pod menoj postajala vedno manjša. Ta dežela me je izdala in mi vzela moja otroka. Kako sem jih sovražila, tiste sodnike, ki so takrat najbrž jedli skupaj s svojimi otroki, se z njimi smejali in sploh niso pomislili, da nekje nad njimi leti mlada ženska. Ta dežela se je imenovala visoko razvita, pa ni spoštovala niti najpreprostejših, prastarih naravnih zakonitosti: da mati sodi k otrokom in je ne smemo ločevati od njih brez razloga.


Znova hočem živeti, znova neposredno čutiti in znova se hočem naučiti leteti. Želim uživati v preprostih stvareh v življenju, občutiti, kako je, če si ljubljen in če ljubiš sam, znova občutiti svobodo. Svobodo, ki sem jo kot otrok izkusila v sobivanju s preprostim ljudstvom, majhnim plemenom, ki po naših zahodnih merilih najbrž velja za necivilizirano. Vendar se danes sprašujem, katera civilizacija je za človeka primernejša. Vem, da ni popolnega sveta, ne tukaj ne v pragozdu. Kadar pa kdo v pragozdu doživi duševno svobodo, tako kot sem jo jaz, potem v sodobnem, zahodnem svetu tvega propad.